Kulturna identiteta Podjune: Spomini šentlipškega kronista

Leta 1958 je Primož Lužnik (1879–1967), kmet in tkalec s Polene ter mežnar v Šentandražu pri Šentlipšu zaključil svoje spomine z naslovom Domači kraj. Kako je bilo včasih v Šentlipšu. Zaključil jih je s prošnjo tedanjemu šentlipškemu in poznejšemu šmihelskemu župniku ter pliberškemu dekanu Kristu Sriencu (1910–2002), da bi uredil zapis za objavo v časopisu Kronika, ki se je pozneje združila z Našim tednikom. Hkrati je dodal: »Če pa ne, pa bi ga vsaj pretipkali v urejeni obliki in shranili v (šentlipškem, o. p.) župnišču v arhivu. Morebiti pa pride kdaj kdo, ki se bo zanimal za staro zgodovino Šentlipša.«

Trajalo je 40 let, da so Lužnikovi spomini ždeli v šentlipškem župnišču. Dokler jih ni v šentlipškem župnišču našla Kati Marketz, pokojna mama sedanjega krškega škofa Jožeta Marketza. Brskala je po arhivu, ker je tudi sama pripravljala zapis »Moj domači kraj«, ki ga je nato objavila v brošurici skupaj z Lužnikovimi spomini. Šentlipš in okolica včeraj in danes. Na Primoža Lužnika je Kati Marketz opozorila etnologinja Marija Makarovič, ko je v Globasnici predstavila svojo knjigo Oblačilna kultura v Podjuni, v njej pa med domačimi obrtniki omenja tudi Smolnikovega očeta Primoža Lužnika. 

Sedaj so spomini Primoža Lužnika izšli pri celovški Mohorjevi v okviru projekta »Lingua« in v obeh deželnih jezikih. Pri projektu »Lingua« sta poleg celovške Mohorjeve udeležena tudi Gorenjski glas in Ljudska univerza Škofja Loka ob podpori Evropske unije in koroške deželne vlade. Lužnikovi spomini »so posebni, ker ne pripovedujejo o življenju vladarjev, ampak iz sveta preprostega, domačega prebivalstva« (direktor Mohorjeve Karl Hren v spremni besedi). Kratka in jedrnata poglavja segajo od ženeške gosposke in zaklada na Gradišču pa do verskega življenja Šentlipšanov ter do nekdanjih vinogradov in do rodu konjedercev, o katerih mdr. piše:

Pred poldrugim stoletjem so bili na Poljani konjederci (šintarji, Pferdeschäler). Bili so menda zelo grobi ljudje, vse se jih je balo. Kože in mrhovino so izpirali v potoku Suha. Ker so konjederci vodo onesnaževali, so se ljudje pritoževali, da jih je oblast prestavila na hrib. Tam so bili do zadnje vojne, ko so partizani požgali domačijo, pri tem pa je zgorel tudi zadnji človek iz te obrti. Kriv je bil sam, ker je streljal na partizane. 

Lužnikove spomine bodo predstavili v četrtek, 27. februarja, ob 18.00 v gostilni Benetek v Zagorjah. Kdor jih želi imeti, naj se obrne na založbo Mohorjeve.