Luise Maria Ruhdorfer se je leta 1944 rodila v trški občini Bekštanj, v Štebnu pri Rjanu. Pri sedmih letih je po smrti matere zapustila rodno vas in se z očetom in družino preselila v Labot. Prva otroška leta je odraščala dvoježično, saj je bila mama slovenskega rodu, po preselitvi pa je slovenščina začela toniti v pozabo. Luise Maria se je v Šteben vrnila pri štirinajstih letih. Sama se je naučila brati slovenski časopis, naučila se je slovenske cerkvene pesmi, tudi slovensko domače narečje je razumela, govoriti pa ni znala. Ko je prišel na oblast Haider, se je odločila, da bo tudi ona nekaj storila. Najprej se je vpisala na jezikovni tečaj slovenščine, potem pa se je pri petdesetih letih odločila za študij slovenščine, iz katere je tudi promovirala.
V knjigi »Die Finkensteiner Haus- und Flurnamen« se je avtorica Luise Maria Ruhdorfer posvetila bekštanjskim imenom domačij. V knjigi ni le popis hišnih imen, temveč tudi razlaga izvora in pomena imen, kar je avtorica navedla v nemškem jeziku. Vključila pa je tudi pojasnila, kaj je huba ali polna kmetija, kaj je pol ali četrt kmetija in kaj je kajža.
V drugem delu so zbrana stara ledinska imena, torej imena travnikov, polj, gozdov, potokov, jezer, poti, skal, gora in drugih površin. Na dvojezičnem turističnem zemljevidu trške občine Bekštanj iz leta 2015 (ponatis 2018) je navedenih 512 ledinskih imen in kar 425 – torej 83 odstotkov – jih je slovenskega izvora, npr. Blato, Brdo, Breg, Cesta, Črni vrh, Dobje, Potok itn. Prvi Slovani so prišli okoli leta 560 po Kristusu in so začeli ustanavljati t. i. »obrambne dvore«. Ta posestva so okoli leta 1000 prvič razdelili, nekaj stoletij kasneje pa so nastale vasi s kmetijami in kajžami. Ta razvoj je botroval nastanku hišnih in drugih poimenovanj. Npr. naša »gmajna« je že od začetka priseljevanja pomenila »skupni les«, torej gozd za skupno uporabo.
Kulturno izročilo poimenovanj je ustno prehajalo iz roda v rod. Okoli leta 1770 so začele nastajati katastrske knjige. Merili so parcele ter v knjige zapisovali površine in imena lastnikov. Kmetje pogosto niso znali nemško, geometri oz. pisarji pa ne slovensko, zato je prišlo do nekaterih zapisov imen, ki jih tudi strokovnjakinja Ruhdorfer ni mogla natančno razvozlati. Hišna imena oz. imena domačij so nastajala vse do leta 1960, potem pa so v zemljiških knjigah prevladovale številke parcel. Da se domača imena hiš, domačij ter imena polj, grap, potokov, pobočij, travnikov itd. ne bi izgubila, jih je Unesco leta 2010 razglasil za kulturno dediščino, kar pomeni, da jih je vredno dokumentirati in raziskovati, predvsem pa ohranjati za naslednje generacije.
V tretjem delu knjige se je avtorica posvetila napisom na nagrobnih kamnih, spominskih tablah, spomenikih padlim borcem v prvi in drugi svetovni vojni, nasprotnikom nacizma itd. Zgodovinska obdobja so oblikovala naša pokopališča in mesta spominjanja, saj se zrcalijo v izbiri materialov, v barvah, nenazadnje pa tudi v izbiri jezika, pri čemer je prisotnost slovenskih napisov vse manjša.
Iz rubrike Kultura preberite tudi