Sramoto je treba zvrniti na storilce

Uvodoma sta potomca iz družin, ki so bile žrtve nacističnega nasilja, Eva Hartmann in Marjan Sturm, podala svoje poglede na odnos do nacizma, na nasilje na družino in narodno skupnost ter na povojno družbeno stališče do tega obdobja. Za Evo Hartmann je družinska izkušnja nasilja in pregona med drugo svetovno vojno identifikacijskega pomena. Boli jo, da se po vojni storilci niso opravičili za svoja dejanja, da so potvarjali zgodovino, da so ostali na oblastnih in vplivnih položajih, žrtve pa niso bile deležne ustreznega priznanja in spoštovanja. Spominjanje na katastrofe nacističnega obdobja je bilo izključno stvar prizadete manjšine, ker politike in odgovornih to ni zanimalo. V liberalni demokraciji naj bi dobrobit in pravice manjšin bile celovita skrb in odgovornost družbe. Kljub določenim napredkom pa smo šele na začetku, je ugotovila Eva Hartmann. Marjan Sturm je na začetku dejal, da je nacizem na Koroškem sicer bil vojaško poražen, ideološko pa je še dolgo učinkoval naprej. Nadalje je Sturm omenil fenomen molka, ker prizadeti o doživetem niso spregovorili, travme preteklosti pa so se prenašale in se prenašajo iz roda v rod. Dialog da je treba gojiti z vsemi, tudi z nasprotniki. Odpuščanje da ni dolžnost, je pa navsezadnje osvobajajoče. 

V razpravi, ki jo je z občutkom vodil Arnold Mettnitzer, sam potomec nemškonacionalne rodbine, je slikar Manfred Bockelmann dejal, da govori s slikami, Marija Wakounig povedala, da je njena mama Jožefina skupaj z Mičejevima in Ročičjakovima sedela v gestapovskem zaporu, a o tem skorajda ni govorila. Molk kot v drugih družinah žrtev. Alina Zeichen, potomka pregnane družine, je dejala, da je sramovanje žrtev zmaga storilcev. Zato je treba sramovanje zvrniti na storilce, sramota da mora menjati strani. Peter Kaiser je potrdil, da je molk o času nacizma vladal tudi v njegovi družini. Zato je treba, da se poklonimo žrtvam nacističnega nasilja in partizanom za njihov upor.