Spominsko srečanje potomcev družin Sadovnik in Kogoj ter politikov pri Peršmanu: Visoka cena svobode naj najde pot v šole

Na letošnji slovesnosti so bile zastopane štiri generacije potomcev družin Sadovnik in Kogoj. Srečanja potomcev se že drugo leto zapored ni mogla udeležiti Amalija Sadovnik, zadnja preživela poboja pri Peršmanu. Zvezno avstrijsko politiko je zastopal vicekancler in minister za kulturo Andreas Babler, Koroško deželni glavar Peter Kaiser, občino Železna Kapla-Bela županja Lisa Lobnik, Republiko Slovenijo pa državni sekretar Dejan Židan. V imenu upraviteljev Muzeja pri Peršmanu, društva Peršman in Zveze koroških partizanov je pozdravila Eva Hartmann.

Gostitelj srečanja Bernard Sadovnik je dejal, da zanj poboj »enajstih članov družin Sadovnik in Kogoj, med njimi sedmih otrok, ni bil usmerjen le proti ljudem, temveč tudi proti našemu slovenskemu jeziku, naši kulturi, naši identiteti«. Spomnil je, da travme tega obdobja ne izginejo s časom, temveč naprej živijo v tišini, molku, prenašanju iz roda v rod: »Potomci nosimo te sledove, čeprav pogosto nevidne, globoko zakoreninjene v sebi. Kažejo se v strahovih, v vprašanjih identitete, v pomanjkanju samozavesti in v občutku, da ne pripadamo družbi državljanov, ki je v Avstriji dolgo potrebovala, da se je sploh začela soočati z lastno zgodovino.« Navzoče je pozval, da je po 80 letih končno čas, »da se odpor koroških Slovenk in Slovencev proti nacističnemu režimu končno v celoti prizna in da se življenjske in trpke zgodbe preganjanih koroških Slovenk in Slovencev znajdejo v učbenikih vseh avstrijskih šol. Tudi zato, da jasno povemo: številne žrtve niso bile zaman. Prispevale so k osvoboditvi, k demokraciji, k miru in k podpisu Avstrijske državne pogodbe.« 

 Županja Lisa Lobnik je dejala, da nacionalsocializem »ni prinesel le razkola med nemško in slovensko govorečimi, temveč je zarezal tudi v številne družine, prijateljstva in sosedstva«. Po njenih besedah se vsa brezna preteklosti še zdaleč niso zaprla, čeprav se je v zadnjem desetletju marsikaj obrnilo na bolje.  

Deželni glavar Peter Kaiser je  povedal, da je v spominskem letu »naša naloga storiti vse, da žrtve ne bi bile zaman v tem smislu, da bi se pozabilo to, za kar so se ljudje borili in tudi umirali. To pomeni, da se vsak dan upiramo rasizmu, antisemitizmu in sovražnosti do tujcev.«

Državni sekretar Republike Slovenije  Dejan Židan je izrazil svoje razočaranje nad tem, da nismo zmožni »v vsakem trenutku obsoditi vsakega, ki ubija otroke, nedolžne civiliste in ljudi«. 

Andreas Babler je kot član Avstrijske socialistične mladine Peršmanovo domačijo pred več desetletji prvič obiskal v spremstvu kasnejšega kanclerja Alfreda Gusenbauerja. »Danes tu stojim kot vicekancler, s čimer želim zavestno izraziti spoštovanje temu kraju, pomenu upora proti nacističnemu režimu in dati izraz svoji solidarnosti s preživelimi potomci, pa tudi s partizanskim uporom.« Kot je dejal Babler, masaker pri Peršmanu »spominja na » visoko ceno, ki so jo družine v teh krajih plačale za osvoboditev. Vsa naša država dolguje vam in vašim prednikom hvaležnost za njihove žrtve v boju proti nacionalsocializmu, pa tudi za to, da tega boja in tega kraja niste prepustili pozabi. Kot minister za kulturo, a tudi kot vicekancler te republike izrekam svojo zahvalo in priznanje temu muzeju, ki ohranja spomin na upor fašizmu, na organizirani odpor, na boj slovenske narodne skupnosti za svoj jezik in dostojanstvo.« 

Pohvalno se je izrazil o zaupanju in solidarnosti med družinami, ki jim je skupen jezik in skupen cilj narekoval »pogled, usmerjen v prihodnost, v poraz nacistov, v vrnitev družinskih članov iz taborišč na izropane domačije, v lepšo prihodnost«. »To je bilo delo partizank in partizanov, njihovih sodelavk in sodelavcev, podpornic in podpornikov, kurirjev in družin. Kot član zvezne vlade, a tudi kot prepričan antifašist se vam vsem zahvaljujem za vaše delo.«