Spominskega srečanja pri Peršmanovi domačiji so se letos zopet v večjem številu udeležili slovenski in avstrijski antifašisti. Edini muzej, ki v Avstriji opozarja na upor in žrtve koroških Slovencev v boju proti fašizmu, letos praznuje 40 let.
»Kar dedje naši so ljubili, to ljubimo z vso dušo mi. Za kar so dedje se borili, za to borimo se še mi.« Te verze sta zapela združena zbora slovenskih študentskih klubov iz Celovca in Gradca, nanje pa se je navezal Andrej Mohar, tajnik Zveze koroških partizanov. Ta je ostre besede namenil Marjanu Sturmu, sicer rednemu gostu pri Peršmanu in kuratorju prve razstave muzeja pri Peršmanu. Očital mu je »spodkopavanje izročila partizanov in žrtev fašizma«, in sicer zaradi »barantanja za pravice v imenu konsenza in dialoga«, v imenu gesla »brez sprave ni miru«. Povod za te očitke je bila Sturmova udeležba na spominski slovesnosti za žrtve partizanskega nasilja ob koncu vojne v Lešah, ki jo Mohar vidi kot »bratenje ob grobu kolaboraterjev s predstavniki s Hitlerjem pobratenih ustašev«.
Še prej nam je ob polaganju vencev avstrijskih in slovenskih antifašistov ob zastavah organizacij Zveze borcev Slovenije z Gorenjske in Koroške zapel moški zbor Vinko Poljanec. Program spominske slovesnosti je povezovala Eva Hartmann, podpredsednica Društva Peršman. Milan Wutte, predsednik Zveze koroških partizanov, ki skupaj z Društvom Peršman organizira spominsko slovesnost, je v svojem govoru spomnil na jubilej muzeja pri Peršmanu. Po njegovih besedah muzej bistveno pripomore k temu, da »naša zgodovina medvojnih in povojnih let prispe do tistih, ki je ne poznajo ali pa je niso hoteli poznati, predvsem pa do mladine«. Kot je povedala Eva Hartmann, muzej do danes ostaja edini muzej na avstrijskih tleh, ki se posveča zgodovini »preganjanja in odpora koroških Slovenk in Slovencev v času nacizma«. Nadalje sta spregovorila Markus Gönitzer, predsednik Društva Peršman, in Aleksandra Vedernjak, kuratorka aktualne razstave muzeja pri Peršmanu. Gönitzer je med drugim povedal, da danes ne zadostuje samo zagotavljati »nikoli več vojne, nikoli več fašizma«, ampak si je treba po svojih močeh prizadevati za družbo, ki bo spoštljiva in skrbna ne le do prestanega trpljenja, ampak tudi do sočloveka.
Glavna govornika Winfried Garscha in Marijan Križman
Glavna govornika na letošnji spominski slovesnosti sta bila zgodovinar Winfried Garscha (DÖW – Dokumentacijski center avstrijskega odpora) in Marijan Križman, predsednik Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije. Garscha je v govoru orisal zadnje dni druge svetovne vojne. Dunaj so enote Rdeče armade osvobodile med 7. in 13. aprilom, 25. aprila pa člani esesovskega policijskega regimenta pobijejo 13 članov Sadovnikove in Kogojeve družine. Da muzej pri Peršmanu praznuje šele svojo 40-letnico, je po besedah Garsche »eksemplarično za način, kako je povojna uradna Avstrija ravnala s takimi zločini in ljudmi, ki so jih zagrešili«. Marsikaj se je sicer v zadnjem času obrnilo na bolje, a ima slej ko prej uradna Avstrija težave z odnosom do tega zgodovinskega obdobja. Winfried Garscha je še dodal, da ni enkraten samo muzej pri Peršmanu, ampak tudi spomenik pred njim, saj je edini v Avstriji, ki prikazuje partizanko s puško. Govor Winfrieda Garsche, govornika Avstrijske zveze antifašistov, borcev v odporu in žrtev fašizma, je prevajal Mirko Messner.
Marijan Križman, predsednik Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije, je spregovoril o tesnih vezeh partizanov v Sloveniji s koroškimi borci proti nacizmu v drugi svetovni vojni. Po njegovih besedah boj proti fašizmu ni nikoli končan, kakor je trajen tudi boj za svobodo. »Fašizem in nacizem sta strah pred svobodo. Tako je vse ozemeljske zavojevalce strah svobode ljudi, ki tam živijo, strah tega, da se ti ljudje opolnomočijo, da se zavedo svojih pravic, svoje odgovornosti in svoje moči.« Nasledstvo osvobodilnega boja prednikov danes je po besedah Križmana v prizadevanjih za mir in sožitje, za blagor in pravo narodov, za spoštovanje človekovih pravic in dostojanstva vseh ljudi ne glede na barvo, vero ali politično prepričanje.
