V torek, 26. oktobra 2021, na avstrijski državni praznik, je Memorial Kärnten Koroška (MKK) vabil na pokopališče v Trnji vasi na spominsko proslavo za žrtve nacionalsocialističnega nasilja na Koroškem. Vrh dežele, občine Celovec, državnozborske poslanke in poslanci, konzularna zastopnika Slovenije in Poljske ter predstavniki civilne družbe in spominskih pobud so se udeležili te osrednje koroške spominske proslave za državni praznik, ki je bila namenjena suženjskim, prisilnim delavkam in delavcem iz dežel, ki jih je zasedla nacistična Nemčija, predvsem pa poljskim.
Z lastno in judovsko skladbo je violonistka Lena Kolter pri spomeniku za žrtve za svobodno Avstrijo občuteno pospremila navzoče v spominski akt s polaganjem vencev. Predsednik Memoriala Aleksander Petritz je opozoril na srhljivo dejstvo, da je nad 20 milijonov suženjskih delavk in delavcev iz zasedenih dežel v nečloveških okoliščinah moralo garati za nemški nacistični vojaški in gospodarski stroj. Na Koroškem jih je bilo okoli 60.000, predvsem Francozi, Italijani, Poljaki, Rusi in Ukrajinci. Ker je njihova usoda doslej bolj ali manj zamolčana, je Petritz od dežele in zveznih ustanov zahteval sredstva in osebje za znanstvene raziskave te pereče in neraziskane tematike. Na Radišah na primer je bilo nad 20 ukrajinskih prisilnih delavcev in delavk. V knjigi Anisja se je tej tematiki posvetil Tomaž Ogris.
V središču proslave je bila usoda 60 poljskih prisilnih delavk in delavcev v okolici Grebinja. S prikazom usode posameznih poljskih sužnjev, ki jih je gestapo po krivem in brez dokazov obdolžil umora matere in njenih petih otrok, jo je osvetlil lokalni zgodovinar Valentin Hauser iz Grebinja. Le nov umor in priznanje morilca sta jih rešila groznih zasliševanj in neizbežne smrti, kajti gestapo in policija sta jih nečloveško mučila, da bi priznali zločin, ki ga niso zakrivili. Nekateri prisilni delavci so se pridružili partizanom, mnogi pa so po vojni ostali na Koroškem, kajti svojci doma so bili pobiti, domovina pa opustošena.
Svoj govor je Hauser zaključil s pozivom, da je treba podvzeti vse, da kaj takega nikoli več ne bo mogoče in da je potrebno, da pravočasno dvignemo svoj glas proti oživljanju fašizma, rasizma in proti mržnji ter nasilju.
Celovški župan Christian Scheider je poudaril pomen te proslave pri prizadevanjih proti pozabi in nasilju ter sovraštvu kjerkoli na svetu in svaril pred novimi oblikami suženjstva, izkoriščanja ljudi in kršenju človekovih pravic. Mesto Celovec da je zadolženo spominski kulturi, kajti ta tematika je še posebej važna za mladino.
Deželni glavar Peter Kaiser je naglasil, da se obhajanje državnega praznika na Koroškem po zaslugi Memoriala Kärnten Koroška razlikuje od tistih drugod po državi. Memo-rial se je odločil za spominjanje na žrtve nacističnega nasilja, na ljudi, katerih imena in usoda so dolgo bili zamolčani, a so zdaj, tudi po zaslugi spomenika imen na pokopališču v Trnji vasi, spet v spominu družbe.
Kaiser je obljubil znanstveno obdelavo usode prisilnih delavk in delavcev na Koroškem, predvsem poljskih. To krivico da je treba raziskati in odpraviti. Kriza, ki jo je sprožila epidemija korone, pa je razgrnila nevarnosti, ki demokraciji grozijo od avtoritarnih in skrajnih gibanj. Vrednote demokracije in medčloveške solidarnosti da je treba braniti, da ne bojo odrinjene na rob družbene zavesti. Zato slej ko prej velja geslo Nikdar več fašizma in vojne. Za to pa je medčloveška solidarnost neobhodno po-trebna.
Kulturni spored v mrtvašnici so oblikovali orkester ter solista poljskega kulturnega društva Sobieski v Celovcu, ki je bilo soprireditelj proslave, Mirjam Zwitter-Šlemic pa je povezovala prireditev.
