Spominska proslava ob 80. obletnici osvoboditve koncentracijskega taborišča Ravensbrück: Od trpljenja do opomina

7.5.2025 Ravensbrück Ravensbrück Novice

Mnoge interniranke iz Ravensbrücka o svojih izkušnjah nikoli niso spregovorile. Njihovi potomci danes odkrivajo resnico in osebne zgodbe preko arhivov in obeležitev. Nad 50 žensk iz Slovenije in Avstrije se je udeležilo spominske proslave ob 80. obletnici osvoboditve..

Katarina Miklau je le ena od koroških Slovenk, ki so umrle v koncentracijskem taborišču Ravensbrück blizu Berlina. Mnoge, ki so bile v Ravensbrücku internirane in so se vrnile domov, pa nikoli več niso okrevale od tamkajšnjega psihičnega in fizičnega nasilja ali medicinskih poskusov.

Zapele so pesem Pihljaj vetrič

Pred smrtjo 1. julija 1944 je Miklau v taborišču napisala pesem »Pihljaj vetrič«. Ob 80. obletnici osvoboditve koncentracijskega taborišča Ravensbrück so pesem zapele tudi udeleženke proslave iz Koroške. Med njimi je bilo mnogo potomk nekdanjih internirank. Na potovanje v Berlin in Ravensbrück sta vabila Zveza slovenskih žena in taboriščni odbor Ravensbrück – Auschwitz iz Slovenije. Tako se je nad 50 žensk iz Avstrije in Slovenije ter nekaj moških odpravilo v Berlin in Ravensbrück. V taborišču so nekatere potomke prvič dobile podrobnejše informacije o svojih materah in babicah, saj so jim odgovorni dali dostop do digitalnega arhiva (podatke lahko iščete na ravensbrueckerinnen.at/?page_id=12).

Koroško delegacijo je vodila predsednica zveze žena Daniela Topar, ki je sama potomka nekdanje interniranke. Obhajanje 80. obletnice osvobodtive pa je bila tudi prva obletnica brez nekdanjih internirank iz Slovenije, kjer jih živi še devet, je povedal predsednik taboriščnega odbora Matjaž Špat. Dogodki, ki so se zgodili med drugo svetovno vojno, morajo biti opomin, da se danes borimo proti vsem skrajnostim, sovraštvu in nerazumevanju drug drugega, je na proslavi povedala slovenska veleposlanica v Nemčiji Ana Polak Petrič.

Koncentracijsko taborišče Ravensbrück

V pruskem kraju Ravensbrück blizu Berlina je SS leta 1939 začela graditi največje žensko koncentracijsko taborišče na nemškem ozemlju. Prve zapornice so tja prišle iz taborišča Lichtenburg. Leta 1941 je bilo dodano še moško taborišče, leto kasneje pa mladinsko taborišče Uckermark za dekleta. Taborišče so do leta 1945 nenehno širili. Zapornice so živele v barakah, delale pa so na industrijskem območju znotraj taborišča ter v delavnicah podjetja Siemens & Halske. Od leta 1942 naprej so bile poslane tudi v več kot 40 zunanjih taborišč po vsej Nemčiji, kjer so opravljale prisilno delo.

Skupno je bilo v koncentracijskem taborišču Ravensbrück in v taborišču Uckermark zaprtih približno 120.000 žensk in otrok, 20.000 moških ter 1.200 mladih deklet iz več kot 30 narodnosti in etničnih skupin. V taborišču je trpelo 2230 Slovenk. Domneva se, da je bilo v Ravensbrücku umorjenih 28.000 zapornic in zapornikov.

Od leta 1941 je Ravensbrück služil tudi kot prizorišče usmrtitev – številne ženske so bile ustreljene, točno število ni znano. V začetku leta 1945 je SS ob krematoriju postavila improvizirano plinsko celico, v kateri so od konca januarja do aprila 1945 pomorili približno 5.000 do 6.000 zapornic.

Jetnice so bile v Ravensbrücku tudi žrtve medicinskih poskusov. Žrtvam poskusov so v posebej narejene rane vnašali bakterije, povzročitelje gnitja, lesene trske in steklene delce, s čimer so poskušali posnemati poškodbe, ki jih povzročijo bombni drobci.

Magda Errenst, Daniela Topar in Simona Rovšek

Zdaj si lahko predstavlja, kako so trpele

Franciska Pörtsch, rojena Kelih, je bila politična zapornica in interniranka v koncentracijskem taborišču Ravensbrück. Je babica Magde Errenst in Simone Rovšek ter prababica Daniele Topar, predsednice slovenskih žena. Magda Errenst pripoveduje: »Upala sem, da bom izvedela, kdaj je bila v taborišču, kako dolgo je tam preživela in zakaj je bila internirana. V arhivu v Ravensbrücku smo pridobili dostop do spletne podatkovne baze, kjer smo končno našli osnovne informacije o njenem bivanju v taborišču. Babica o tem nikoli ni govorila. Mislim, da smo šele od mame izvedeli za njeno usodo. Ko smo jo kaj vprašali, nam je pogosto rekla: ‘Kar tiho bodi.’ Zdaj, ko sem taborišče obiskala, sem si lahko ustvarila predstavo, kako je bilo. Prebrala sem pričevanja drugih in si lažje predstavljam, kaj je babica prestajala. Vesela sem, da sem zase zaključila to poglavje.«

Cilka Schönherr, Marija Martl in Marija Toljić

Mama ni govorila o času v Ravensbrücku

Babica Katarina Urh in mama Maria Gomernik sta bili interniranki v Ravensbrücku, pripoveduje Marija Martl iz Šmohorja. Skupaj s sestričnama Cilko Schönherr in Marijo Toljić je prišla na spominsko prireditev ob 80. obletnici osvoboditve koncentracijskega taborišča. Martl: »Imela sem potrebo začutiti, kaj je doživela moja mama. V naši družini nihče ne ve veliko o njenem času v Ravensbrücku, saj mama o tem ni govorila. Bila je zelo dobra mama in nam nič ni manjkalo. Že kot otrok pa sem čutila, da je čas v taborišču v njej nekaj zapustil. Ona nas ni mogla vzeti v naročje in nam dati topline.

Miha Zablatnik, Nevena Voglauer, Jona Gspan

Eno je, kar praviš, drugo, da to tudi vidiš

Miha Zablatnik je na spominsko prireditev v Ravensbrück prišel z vnukoma Neveno Voglauer (16) in Jono Gspan (14). Pravi, da gre za družinsko tradicijo, saj je že njegova mama Ana Zablatnik spremljala svoje vnuke v koncentracijska taborišča. »Je čisto nekaj drugega, ko to na licu mesta vidijo. Eno je, kar praviš, drugo je, da vse to tudi vidiš. Zato smo se z manjšo skupino že dan pred uradno spominsko prireditvijo peljali v Ravensbrück in si ves dan v miru ogledovali taborišče. Mladino je treba soočati z dejstvi, jim razlagati in pripovedovati o grozodejstvih. Gre tudi za človekovo dostojanstvo in za naš odnos do drugih.«

»Videl sem, kako so morale tedaj v taborišču živeti. Zdaj si lahko bolje predstavljam, o čemer smo se v šoli učili. Naslednje leto bom s šolo obiskal še avstrijsko koncentracijsko taborišče Mauthausen,« je dodal vnuk Jona Gspan.

Nevena Voglauer: »Deda je povedal, da je važno, da to vidimo in je nas vzel s seboj. Vidiš, kako nečloveška so bila taborišča in kaj so delali z jetniki. Važno je, da čim več mladine to vidi, da bi se kaj takega nikoli več ne zgodilo. Tudi sama opažam, da nekateri mislijo, da so boljši in več vredni od drugih. V družini se večkrat pogovarjamo o teh temah.«

Potomci internirank: Joško Igerc, Štefka Igerc, Franc Pečnik, Veronika Gregorič, Aida Gregorič, Maria Kap

Obe mami sta bili v Ravensbrücku

Zakonca Joško (72) in Štefka (73) Igerc sta prišla v Ravensbrück, ker sta tam bili internirani obe mami. Joškova mama Helena Igerc in Štefkina mama Marija Pečnik sta obe bili politični jetnici v taborišču Ravensbrück in ga obe preživeli.

Joško Igerc: »Moja mama je bila tukaj zaprta in iz spoštovanja do nje sem se udeležil spominske prireditve. Mama je veliko pretrpela in imela vsak dan smrt pred očmi. Je že stala v vrsti za plinsko celico, po sistemu ena, dva. Slovenka ji je rekla, naj stopi nazaj in je preživela. Ko je bila bolna, pa je imela srečo, da je stražarka ni napisala na seznam, ker te ženske so ponavadi takoj poslali v plinske celice. Naša generacija nima več kolektivne krivde za to, kar se je zgodilo, imamo pa kolektivno odgovornost, da se to ne zgodi več. Če to pozabiš si oddal tudi svojo dušo in srce.«

Štefka Igerc: »Mama ni govorila veliko o času v Ravensbrücku. Tudi drugje se ni govorilo o tem. Nismo se zavedali, kaj je mama morala vse doživeti v taborišču. Tudi mojo mamo so postavili v vrsto za plinsko celico. Prestopila je v vrsto, ki se je vračala iz fabrike, in je preživela. Ko je mama prišla domov, je niso več spoznali.«