
»Naša naloga in dolžnost je, da ohranimo spomin na žrtve nacizma,« je povedala predsednica Bilke Marija Weber-Ogris. Povedala je, da je iz občine bilo pregnanih 31 ljudi, od katerih se niso vsi vrnili, nadaljnjih sedem občanov so odpeljali v koncentracijska taborišča. Dodala je še, da je pri društvu že leta 2012 Andrej Mohar začel s kulturo spominjanja. Od tedaj naprej je društvo vsako leto vabilo ob Bilčovski jeseni na spominske prireditve.
Umetnica Rezi Kolter je povedala, da inštalacija spominja na vojno in domovino. Njena pokojna mama je večkrat pripovedovala o krutostih vojne.
Leta 1935 rojeni Peter Sitter je bil aprila 1942 z družino pregnan v Nemčijo. Družina je bila najprej v taborišču v Frauenaurachu, nato pa v taborišču Hesselberg. Sitter je povedal, da so starejši morali delati, sedemletnemu Sitterju in ostalim otrokom pa tega ni bilo treba. Pripovedoval je, kako so se otroci v gozdu naskrivaj učili matematiko, brali in tam prepevali.
Angleži so jih leta 1945 ob vrnitvi hoteli poslati nazaj v Nemčijo. »Nobeden ni hotel nazaj v Nemčijo, zato smo izstopili iz vlaka in prespali eno noč na postaji,« je povedal Sitter, ki je hkrati poudaril pomembno vlogo Joška Tischlerja pri tem, da so smeli ostati.
Hiša v Želučah je bila prazna, nobene mize, omare ali postelje. Nobene sklede, nobene žlice – tako je Sitter opisoval vrnitev v domačo hišo in dodal, da so celo tla iz macesna pobrali. Ostal je samo štedilnik v črni kuhinji, ki je bil zidan in ga ni bilo mogoče odpeljati. V skromno hišo pa se med pregnanstvom nihče ni hotel vseliti, je dodal Sitter: »Nihče iz Kanalske doline ni hotel imeti naše 'burne' hiše.« Najprej je družina po vrnitvi spala na skednju kar na slami in senu, sosedje pa so jim prinesli jed, pripeljali eno kravo in druge potrebščine.
Ker doma ni bilo dovolj hrane za vse, je Sitter moral iti tri leta služit kot pastir k drugim kmetom, šele nato se je šel učit.
Iz rubrike V žarišču preberite tudi