Škocjansko prosvetno društvo se spominja Vinka Poljanca, po katerem je poimenovano. Tako tudi minuli petek ob 85-letnici smrti.

25. avgusta 1938 je umrl deželni in narodni politik ter dolgoletni škocjanski župnik Vinko Poljanec. Bil je voditelj slovenske narodne skupnosti na Koroškem, ki se je po plebiscitu znašla v nepredstavljivo težkem položaju. Mnogi ga imajo zaradi smrtnih okoliščin za narodnega mučenca, po njem pa sta poimenovana tudi škocjansko kulturno društvo pod predsednikom Mihe Lipnika ter moški zbor pod vodstvom Franca Starza.

Minuli petek, 25. avgusta, ravno na smrtni dan Vinka Poljanca, je društvo SPD Vinko Poljanec vabilo na spominsko mašo v škocjanski farni cerkvi, ki jo je daroval domači župnik Mirko Isopp. Po maši je ob grobu Vinka Poljanca sledila poklonitev s pesmijo in spominskim govorom Mihe Vrbinca. 

»Po Poljancu je po­imenovano naše društvo, spominjamo pa se ga tudi, ker želimo posredovati današnji generaciji, da ve, zakaj je društvo sploh poimenovano po njem,« je poudaril društveni predsednik Miha Lipnik v pogovoru z Novicami. Na vedno manjšo poznanost Vinka Poljanca je opozoril tudi župnik Mirko Isopp v svoji pridigi. Povedal je: »Dvomim, da se sedanja generacija sploh zanima za človeka, ki je živel pred več ko sto leti.« Prav tako je izrazil prepričanje: »Poljancu so slekli duhovniško obleko in ga posadili na stol političnega udejstvovanja. Bil pa je v prvi vrsti dušni pastir, ki je oznanjal božjo besedo in delil sv. zakramente.« Hkrati je Isopp opozoril na težki položaj, v katerem se je po vojni znašel njegov predhodnik v Škocjanu Jožef Koglek. Na dekanijski konferenci naj bi poročal o prireditvi pod geslom  »Skupna Koroška-Gemeinsames Kärnten« v Škocjanu in dejal: »Napadali so me kot svinje. Pri vratih so sedeli moji, a nihče se ni upal odpreti ust.«

Miha Vrbinc je v svojem govoru citiral zgodovinarko Marijo Wakounig z besedami: »Po plebiscitu je (Poljanec) sprejel demokratično odločitev na znanje in bil ogorčen, da je veliko slovensko-koroških duhovnikov zapustilo Koroško. Očital jim je, da so iz nizkotnih vzrokov prepustili Slovence svoji usodi.« Vinko Poljanec si je, piše Marija Wakounig, prizadeval tudi za socialno podporo družinam in delavcem, ki so delali v tovarni Leitgeb – ter bil velik zagovornik ženske volilne pravice, ker »so ženske bolj trezne in preudarne volilke kot moški«.