Društvo upokojencev Podjuna: Pripovedniki v spominih 

Letos so se vabilu društva odzvali Karla Haderlap iz Železne Kaple, Anica Wurm-Jug iz Škocjana, Hanzej Wuttej iz Pogrč in Stanko Wakounig iz Šentprimoža, vsak od njih je imel na voljo 10 minut. Poleg Karle Haderlap je sedel njen brat, 90-letni Jozi Pasterk iz Kokij, slovenske pesmi nam je prepeval zbor Korenine Danice.

88-letna Karla Haderlap nas je s svojimi spomini popeljala v kraj in čas svojega otroštva med 2. svetovno vojno na gorski kmetiji pri Štrucu pod Olševo. »Koliko pa je bilo prelitih solza, tega nobeden ne ve. Jaz sem dočakala visoko starost in živim v samih spominih. Najbolj pa si želim, da bi nas ne doletela spet kakšna vojna, saj vidimo, kako hudo je po svetu, kako pobijajo ljudi in jih preganjajo. Bog nas varji vojn in preveč hudih katastrof, da bomo mogli zdržati. Treba pa je, da smo sami dobri, pravični do ljudi, reče se, mir se začenja pri tebi in tvoji okolici.«

Nato je svoje hudomušne in prizemljene pesmi prebiral 79-letni Hanzej Wuttej, Rotarjev iz Pogrč, ki ga podrobneje predstavljamo na straneh 12–13. Ob koncu druženja pri Hojniku si je Hanzej okoli vratu zavezal žensko ruto, spremenil glas in zapel šaljivo pesmico, s katero je nekoč Zbor Srake zabaval občinstvo na pustovanju v Šentprimožu.    

82-letna Anica Wurm-Olip je prebrala zgodbo o deklici Marici, ki na strmi gorski kmetiji odrašča v slovenski družini. Po vojni, med katero je njena družina izseljena, pride Marica v mesto v nemške šole, kjer ji predvsem ravnatelj vliva občutek ničvrednosti zaradi njenega slovenskega porekla. Nadaljevanje zgodbe pripoveduje o Maričinem zakonu z nemško govorečim možem in neuspelem boju za predajo jezika hčeram: »Sedaj je poročena in se mora obnašati tako, kakor to želi nova okolica. Mora se integrirati, pokoriti, če hoče v miru živeti. Svojo identiteto postaviti v ozadje.«

O občutkih manjvrednosti, ki so jih koroškim Slovenkam in Slovencem radi vcepljali njihovi nemško govoreči učitelji, sosedje in sodelavci, včasih pa tudi zakonski partnerji, je v zvezi s svojim očetom, pa tudi s samim seboj skozi svoje pesmi odkrito spregovoril 79-letni Stanko Wakounig. A tudi o času odraščanja na Koroškem in občutkih, povezanih s starostjo, bolečinami in implantati.