S pesmijo »N´mav čriez jizaro« je pevska skupina akzent pod vodstvom Anice Lesjak-Ressmann v nedeljo popoldne, 31. oktobra 2021, ob obnovljenem partizanskem spomeniku na pokopališču v Maloščah začela spominsko svečanost Zveze koroških partizanov za svinsvati.

Tajnik ZKP Andrej Mohar se je zahvalil vsem, med njimi slovenskemu državnozborskemu poslancu Bogomirju Vnučiču, generalnemu konzulu Antonu Novaku, slavnostni govornici Eriki Wrolich in predstavnikom domačega političnega, kulturnega in gospodarskega življenja, da se skupno poklonijo spominu žrtvam nacizma, partizanom, obglavljenim in v kacetih umorjenim, pregnancem, skratka vsem, ki se niso hoteli podrediti kljukastemu križu in so  se borili za enakopravnost in za ohranitev ter obstoj slovenskega življa in jezika v tej deželi. 

Slavnostna govornica Erika Wrolich je uvodoma dejala, da so po izginjanju časovnih prič spomeniki izraz duha časa, da nam prikličejo v spomin našo zgodovino in nas soočajo s preteklostjo. »Namen spomenikov je izobraževanje in zgodovinska vzgoja naše mladine, spomeniki so ustvarjeni za to, da človeška dejanja ostanejo v zavesti poznejših generacij, rodov.« Govornica je spomnila na Janeza Galloba-Franca, kmeta in partizana, čigar zapiske je vnuk Marko Gallob strnil v knjigo »Nekje med zemljo in nebesi«. Izšla je leta 2019.

Janez Gallob-Franc, Trupijev ded, globoko veren in predan krščanskim načelom ter od mladih nog navdušen kulturnik in član Prosvetnega društva Malošče, se je na dan pregona družine aprila 1942 z ženo zaobljubil, da bosta na vsakem koraku nasprotovala nacističnemu režimu, če bo to še kdaj mogoče. 

Skupina »akzent«

Po nekaj mesecih pregnanstva se je družina vrnila domov, ker nihče ni hotel kmetovati na gorski kmetiji tisoč metrov visoko v osrčju Karavank. Kmalu je Janez Gallob-Franc izvedel, da ga nacistična oblast sumi stikov s partizani in mu grozi aretacija. 

Oče šestih otrok se je odločil po svoji vesti, odšel je v partizane. Žena je odločitev podprla. Zanj je bila prava herojka, saj je na kmetiji ostala sama s šestimi otroki.

Erika Wrolich, bivša slovenska občinska odbornica v občini Bekštanj, je predlagala, da zato, ker so bili Slovenci in niso hoteli biti sužnji nacistov in ker so hoteli ohraniti tukaj že nad tisoč let živo materinščino, slovenščino, »poiščemo in prikličemo v zavest partizanske bunkerje, skrivališča, kurirske postaje in zaklonišča«. Svoj govor je zaključila s pozivom, da le »če živimo slovenščino in če se pokončno držimo demokracijskih načel, le tedaj je imel ves upor v naših grapah tudi svoj smisel«.

Poslanec Vnučič je navezujoč na besede Otona Župančiča, da se trajno brez svobode ne da živeti, ker je takšno življenje hujše od smrti, poudaril, da je partizanski boj prispeval k osvoboditvi Slovenije, Avstrije in Evrope.

Predsednik ZKP Milan Wutte pa je dejal, da je obnovljeni partizanski spomenik v Maloščah nekaj posebnega, saj tu počivata dva od treh v partizanih padlih sinov Rojakove hiše v Pogrčah. To sta brata Feliks in Tonček Hobel, tretji, Franc, pa je pokopan v Šentvidu v Podjuni. 

Čeprav je prešlo že 78 let in več od teh hudih dogodkov, je prav, da žrtev nacističnega nasilja in upora proti njemu ne pozabimo. V teh hudih časih in okoliščinah je slovenski narod z izjemnim pogumom, uporniško trmo in z vtrajnostjo pokazal, da se zna boriti za svoje preživetje. 

Pozorni moramo biti do vseh pojavov nacifašizma, rasizma, verske in etične nestrpnosti, ki v Evropi ponovno oživljajo. Zavzemati se moramo za svoje pravice. Rok Selan je citiral pesmi Valentina Polanška in Karla Destovnika-Kajuha, ob obnovljeni spomenik pa so prireditelji in delegacije položili vence.