Prevod vojnega romana Križ s križi

Najstarejši sin Emanuel Polanšek je prevajalec 450 strani dolgega romana »Križ s križi«. V slovenščini je tekom enega leta izhajal po delčkih v približno 50 izdajah Našega tednika, potem pa v knjižni obliki pri Mohorjevi založbi leta 1980. Za prevod romana je potreboval tri leta. Najprej je vse prevedel, potem pa je začel »orati«. Ker je bil roman prvotno napisan kot nadaljevanka za časopis, je veliko ponavljanja, ki ga je Emanuel Polanšek za nemški prevod strnil in strukturiral. Ker zgodbe očeta in družine zelo dobro pozna, si je nekaj dovolil tudi dodati, prav tako pa je spremenil pripoved osebe iz tretje v prvo, da bi bila pripoved bolj avtentična. 

Sestra Marta Polanšek je prevod lektorirala in pregledala. S Ferdijem Bevcem se je posvetoval o uporabljenih krajevnih in osebnih imenih. Nazadnje pa je Klaus Amann prevod dvakrat temeljito pregledal. 

»Jeseni leta tisočdevetstoenainštirideset. Milka, Boris in Zdravko so zdaj obiskovali šolo v trgu. Enorazrednico v grapi so ukinili, ker so učitelja po­klicali k vojakom. Otroci preradi niso zahajali v novo šolo. Bali so se tamkajšnjih otrok. Znano je bilo, da so tržani najraje rekali okoličanom: kmečki bedaki!«  

Tako se začne pripoved romana »Križ s križi«, objavljena v Našem tedniku 1. marca 1979. Zgodba se odvija 1941–1945, v času Polanškovega šolanja. Od šole v Lepeni, Železni Kapli, nacističnega učiteljišča v Kranju do »Reichsar­beitsdiensta« v Gradcu in vrnitve domov spremljamo odraščanje mladostnika med vojno. S tem romanom je bil Polanšek eden prvih, ki je zapisal in objavil svoje spomine na vojno. Te je skozi leta zapisoval v svojih dnevnikih, dokler čas ni bil zrel za predelavo in objavo. Bil pa je to tudi njegov prvi roman. Edino prozno delo pred tem so bile črtice »Velike sanje malega človeka«. Odzivi na roman so bili v 80. letih večinoma pozitivni in tudi ob izidu nemškega prevoda pričakuje takšne. 

»Gesang der Dohlen«, kot je Emanuel naslovil prevod, izhaja iz ene od pesmi, ki jih je Polanšek st. spesnil. Opisuje človeka, ki stoji na pokopališču, nad njim pa jadrajo žalostne črne kavke. Ta se povezuje z zgodbo prababice in očeta, ki jo je dodal romanu. Prababica je bila načitana kmečka hči, ki se je sama naučila brati in je nasploh veliko brala, saj so »med delom zmeraj meli tudi čas«. Ona je bila tista, ki ga je naučila pisati in ki ga je duhovno usmerjala v pot ustvarjanja. Pravila mu je, da mora poslušati kavke, da bo tam vse izvedel in slišal. Ta zgodba torej velja za simbol njegove umetniške poti.

Valentin Polanšek je preminil 27. 8. 1985 v 57. letu starosti. 40 let kasneje so se na isti dan zbrali ob njegovem grobu na obirskem pokopališču, da počastijo spomin nanj ter njegovo vseživljenjsko kulturno in umetniško delovanje. Spominjajo se ga kot učitelja, literarnega ustvarjalca in skladatelja, bil je predsednik Slovenske prosvetne zveze, član slovenskih in avstrijskih literarnih združenj ter pobudnik mednarodnih pisateljskih srečanj na Obirskem. Zapeli so domači pevci, Franci Sadolšek je recitiral, Gusti Brumnik je spregovoril s spominskim nagovorom.