Vnuki po sledeh pregnane babice Roze Dragašnik

Leta 2021 – v času pandemije – smo se kot tretja generacija Dragašnikove družine začeli ukvarjati z družinsko zgodovino in še posebej z zgodovino naše babice Roze Dragašnik. Njo so kot 16-letno deklico skupaj z družino pregnali z Rumaževe kmetije na Kostanjah in deportirali v Frauenaurach v Nemčijo.

Zanimalo nas je: kaj se je v času nacionalnega socializma zgodilo z našimi predniki? Kje točno so bili? Kje in pri kom so morali delati? Kako jim je šlo, ko so se vrnili nazaj na Kostanje? Srečavali smo se preko zooma, zbirali informacije, intervjuvali naše tete in strica, transkribirali, hodili v arhive, rešerširali po spletu, sestavljali zgodovinski pregled dogodkov in na koncu napisali članek.

Približno pet let pozneje, konec aprila 2026, smo projekt zaokrožili s spominskim potovanjem v Frauenaurach in v skupini desetih vnukov in vnukinj Roze Dragašnik obiskali kraj bivšega taborišča nacistov. Ker v kraju Frauenaurach ni javnega spominjanja, smo sledi morali iskati in spominjanje morali kreirati sami. V sklopu spominskega sprehoda smo recitirali spomine na čas izseljenstva Uršije in Tonija Dragašnika, brali iz dnevnika izseljenega koroškega Slovenca Gabrijela Wuttija in koroške Slovenke Marije Prušnik.

V današnji Laubaner Straße, v kateri je v 40ih letih stal tako imenovani »loger«, smo primerjali slike in vtise iz pripovedi. Če ne bi vedeli, da je bilo tam taborišče, nič ne bi spominjalo na to. Danes je tam naselje, so tam polja in teče reka Aurach. Na pohodu skozi vas smo skupno zapeli koroško slovenske pesmi, ki so že povezovale ljudi v lagerju – Hrepenenje Milke Hartmann in Doli v kraju sama zase, eno najljubših pesmi naše babice. Zaključili smo sprehod z obiskom na pokopališču, kjer se še danes najdejo grobovi koroških Slovenk in Slovencev, ki so v 40ih letih umrli v pregnanstvu. Tam se najde tudi uradna spominska tabla Zveze slovenskih pregnancev (ZSP) - edino uradno spominjanje.

Srečali smo se tudi z gospo Sandro Kastner, vice-direktorico mestnega muzeja Erlangen, ki trenutno pripravlja razstavo o prisilnem delu v času NS. Ker se zanima tudi za koroško slovensko zgodovino in taborišče v Frauenaurachu, smo z njo navezali stik in se pogovarjali o naših raziskavah. Pokazali smo ji osebni zgodovinski material, ki smo ga v teku zadnjih let zbrali, in ji razlagali o položaju koroških Slovencev in Slovenk.

Novembra 2026 bo v mestnem muzeju odprtje razstave »NS-Zwangsarbeit im Raum Erlangen«, v kateri bodo predstavili osebne zgodbe prisilnih delavcev in delavk. Ker so bili koroški Slovenci tudi primorani k delu - na kmetijah, v tovarnah, na poljih in v gospodinjstvih - jih bodo v razstavo vključili in se veselijo dodatnih prispevkov.

Če imate tudi vi še spomine, dokumente, materiale, ki pričajo o času druge svetovne vojne in nacističnega prisilnega dela v območju Erlangna – vas prosimo za pomoč in dodajamo poziv mestnega muzeja Erlangen.

Antonija in Valentina Wieser