V torek, 12. aprila, je Slovensko prosvetno društvo Radiše vabilo na svečanost v spomin na radiške družine, ki so bile med 2. svetovno vojno pregnane iz domovine.

Tudi na Radišah so se minuli teden spomnili pregona koroških Slovencev pred 80 leti. Iz Radiš in okolice je bilo pregnanih sedem družin: Boštjanovi, Oblakovi, Poderšnikovi, Pridovnikovi, Rožmanovi, Selanovi in Šubernikovi. Skupaj 45 ljudi, od teh je danes živih še sedem prič časa. Med njimi je Angela Resztej, rojena Hribernik, ki izhaja iz Boštjanove družine iz Tuc. Spominska svečanost na Radišah se je začela s sv. mašo, ki jo je daroval župnik Marjan Plohl. Na začetku maše je Angela Resztej (*1937) kot priča časa prižgala svečo, ki jo je ustvarila sama. Na sveči so upodobljeni simboli pregona koroških Slovencev. Pevsko je svečanost oblikoval Mešani zbor SPD Radiše, med mašo so peli Marijine pesmi, ker so jih prepevali tudi ljudje v pregnanstvu. Slišati je bilo spomine Nužeja Tolmaierja, ki se je julija 1942 rodil v taborišču Frauenaurach. Svečanost se je nadaljevala ob spomeniku pred kulturnim domom, kjer je navzoče pozdravil predsednik SPD Radiše Aleksander Tolmaier. Spominjanje so oblikovali mladi, ki izhajajo iz nekoč pregnanih družin. Za vsakega pregnanca z Radiš so pred spomenik postavili po en nagelj, torej skupaj 45 v spomin in opomin. Poleg potomcev nekoč pregnanih družin sta se spominske svečanosti na Radišah udeležila predsednik NSKS Zdravko Inzko in generalni konzul RS Anton Novak.

Resnična zgodba

14. aprila 1942. leta, so prišli v šolo po me,
jaz dobro spominjam se še,
so me od uka utrgali proč, 
stemnilo se mi je pred očmi, kot bi bila noč.

Mislila sem zdaj bo ta groza pri kraju,
pa glej, zagledala sem še 11 SS-policajev.
Pred hišo se gnetlo je nekaj ljudi
jaz pa pohitela sem hitro k mamici!

Mamica zbrala nas vse je otroke,
sedem vseh bilo nas je, ko kruha in moke.
Najmlajšo pa ni več utegnila obleči,
morala jo je napol nago iz vozička vzeti.

Oglasil se hitro naš tedanji župan, 
rekel očetu: »Ti bi že davno moral biti pregnan.«
Kaj pa ti žinjaš in govoriš,
ti že davno naprej spadaš.

Krohotali so se vsi tisti nemčurji za nami,
ko smo bili v Nemčijo pregnani.
Skrivaj na šipe pritiskali lica,
delala se nam je res velika krivica.

Okoli vratu so obesili nam ovalne številke,
malo drugačne, kot sedaj nosi v ušesih naše živince.
Niso več šteli, da smo ljudje, 
bili smo le še številke.

Križeve poti noče biti ne konca ne kraja,
dolga trnjeva bo še do raja.
Tudi še danes nas gledajo vsi tisti po strani,
ko, da bi bili strupeni, gobavi, krvavi na dlani.

Zahvalna beseda naj tu se še izreče,
predno nam to borno življenje izteče,
Bog naj povrne tisočero vsem tistim,
ki so nam na kakršen koli način pomagali v stiski.

Pozdravljeni bodite vsi sotrpini,
iz krajev vseh, kjer so vas nabrali po domovini.
Naj beseda naša sliši se v vsaki naši dolini,
naj zanamcem našim v ponos bodo spomini.

Iz pesmi Neže Sušnik, rojene Hribernik (+2015), ki je svoje spomine na deportacijo literarno oblikovala in ji dala naslov »Resnična zgodba«. V celoti obsega pesem 62 kitic. Nečakinja Neže Sušnik Angelika Resztej je na spominski svečanosti na Radišah prebrala nekaj kitic.