iz govora Verene Gotthardt
Da smo danes tukaj zbrani, ima svoj žalostni razlog v nasilnem pregonu slovenskih koroških družin pred 80 leti. V središču ste nekdanje pregnanke in nekdanji pregnanci s potomci.
Ne vem, kako je, če moraš z enega trenutka na drugega zapustiti svoj dom in domovino. Imam lahko samo majhen občutek, ker sem o tem slišala od ljudi, ki jih poznam in jih spoštujem.
Danes govorim tukaj kot vnukinja ene izmed najmlajših nasilno pregnanih. Moja babica – ali mati, kakor jo kličem – mi včasih kaj pove o tem času Kako se je naenkrat vse spremenilo. Morali so oditi. Brez razloga. Brez besed. Zaradi jezika. In vseeno so imeli upanje, da se bodo vrnili. Imeli so upanje, da bo nekdaj spet vse drugače. Ko so se končno vrnili domov, je bila stara dobra tri leta. Od tega je minilo 80 let. A rane lahko tudi še po tako dolgem času začnejo krvaveti, če ne zacelijo prav. In to boli. Z vojno v Ukrajini so vse slike spet tu. Strah in negotovost tudi. In vedno je tu tudi neusahljiv vrelec upanja po pravičnosti in spoštovanju človekovega dostojanstva.
Treba je ohraniti spomin na nekaj, kar se da le težko povedati z besedami. To je spomin na krivico. Na nekaj nepravičnega. Na nekaj, kar se ne bi smelo zgoditi. Na nekaj, kar naj se nikoli več ne ponovi. Spomin je treba ohraniti. Tisti, ki so pri pregonu pred 80 leti bili odrasli, stari več kot 20 let, danes ne živijo več. Ne moremo jih več vprašati. Najmlajši, ki so takrat bili otroci, so danes stari 80 let in več. Zato je vsak njihov spomin na ta čas nekaj zelo dragocenega.
Drage pregnanke, dragi pregnanci, vsaka vaša beseda je oporoka.
Poskrbeti je treba za to, da se spomin na to temno poglavje dežele Koroške ohrani. Viden naj bo v vseh občinah, iz katerih ste bili pregnani.
V dobrih treh letih bo minilo 80 let, odkar ste se vrnili. Poglejmo, če se bo medtem v vseh občinah, od koder ste bili pregnani, vrnil tudi viden spomin. To je eno. Ampak nekaj vas, dragi navzoči zelo prosim: storite vse, da ostane slovenska beseda živa v vaših družinah na Koroškem.
Zaradi jezika ste bili pregnani. Jezik naj bo najvažnejši živi spomenik.
Sedaj bom nadaljevala v nemščini, ker naj to, kar bom povedala, slišita v svoji materinščini deželni glavar Peter Kaiser in zvezni predsednik Alexander Van der Bellen …
