Do 1. maja je v Stari pošti v Bistrici na Zilji še na ogled razstava Pregon koroških Slovencev. Na spominski prireditvi v Šiši minuli petek, 22. aprila, so jo odprli in se s posebnim poudarkom na Ziljo spomnili deportacije koroških Slovenk in Slovencev pred 80 leti Predstavili pa so tudi koncept za spomenik za v času nacizma pregnane Ziljanke in Ziljane.

S prebiranjem pretreslijvega pisma iz taborišča, ki je prikazal deportacijo iz vidika ziljske družine Zwitter, se je začela spominska prireditev Slovenskega prosvetnega društva Zila minuli petek v Šiši v Zahomcu. Tam, kjer teče bistra Zila, je zapel kvintet Oisternig, navzoče pa je pozdravil predsednik društva Daniel Mešnik. Na harmoniki je zaigral tudi Pavli Zwitter. Navzoče je pozdravil župan Straje vasi Michael Schnabl, ki je povedal, da se je tudi njegov ded z družino prvotno znašel na seznamu za deportacijo, po intervencijah pa so le lahko ostali doma. Do vojne v Jugoslaviji si Schnabl ni mogel predstavljati, da sta pregon in deportacija v naši neposredni bližini še možna. Povedal je, da moramo vsi, tudi občinska politika, delati na tem, da se kaj takega pri nas nikoli ne več zgodi.

Kvintet Oisternig

Zgodovinar Valentin Sima je uvodoma povedal nekaj besed o razstavi, ki jo je leta 2012 pripravila Brigitte Entner. Razstava je bila na Koroškem postavljena že 14 krat, večkrat pa tudi izven Koroške. Povedal je, da so bili deportirani funkcionarji in navadni ljudje, od dojenčka do 89 let starega moškega. Od prvotno 1220 ljudi na seznamih jih je 1075 prišlo v taborišče v Žrelcu, 917 koroških Slovenk in Slovencev pa je bilo deportiranih v Nemčijo. Sima je poudaril, da se mnogi niso vrnili, nekatere moške so rekrutirali in so umrli na fronti, za najmanj 54 oseb vejo, da so umrli v taboriščih v Nemčiji, za prvo žrtev pa velja Ziljanka Alojzija Grafenauer, ki je umrla 23. maja 1942 v Frauenaurachu. Na ustanovitvenem občnem zboru Zveze izseljencev leta 1946 naj bi Mirt Zwitter govoril celo o 74 osebah, ki so umrle med deportacijo. Sima je povedal, da je kolektivni spomin na deportacijo do pred 20 leti obstajal samo med koroškimi Slovenci, šele potem se je to spremenilo. Važna mejnika pa sta bila tudi opravičilo škofa Schwarza deportiranim v letu 2012 in letošnje opravičilo deželnega glavarja Petra Kaiserja.

Prireditev je bila zelo dobro obiskana

Zgodovinar Peter Wiesflecker se je v svojem govoru osredotočil na deportirane družine iz Ziljske doline in prebral nekaj njihovih pričevanj. Ne glede na politično usmeritev posameznikov je bila družba na spodnji Zilji kmečka, bila je kompakten sistem s tesnimi socialnimi in sorodstvenimi vezmi, zato je deportacija sprožila nemir med ljudmi, za nekatere pa je bila tudi prvo notranje nasprotovanje ideologiji in propagandi nacistov, je ugotovil.

V ziljskem narečju je spregovoril Janko Zwitter st., ki je o deportaciji izvedel iz pričevanj staršev, ki so s starejšima bratoma Francijem in Stankom bili deportirani v Nemčijo. Povedal je, da je zelo ponosen, da so obdržali Abujev dom, slovenščino in domače narečje, poudaril pa je tudi pomen samostojnega političnega gibanja.

Utrinek z razstave

Jankova brata Franci in Stanko Zwitter sta bila tudi v ospredju filma, ki je bil prikazan v sklopu spominske prireditve.

Ob koncu je Daniel Mešnik predstavil še predlog za spomenik v Zahomcu v spomin na deportacijo ziljsko-koroških Slovenk in Slovencev, ki ga je izdelala Ana Grilc. V ospredju naj bodo vrata brez hiše. Ko se jih odpre, pa naj se slišijo pričevanja preživelih in potomcev v ziljščini in nemščini. Preko inštalacije pa naj ziljsko narečje zavzema tudi javni prostor.