Spominska prireditev v Žrelcu »Tisoč ljudi. Tisoč zgodb. Ena bolečina.«

Letošnje spominsko leto je za koroške Slovence posebnega pomena. Ne le, da se je 8. maja 1945 končala 2. svetovna vojna in je 25. aprila 1945, tik pred njenim koncem in osvoboditvijo, zagrešila SS pokol pri Peršmanu, se letos spominjamo tudi in predvsem 80-letnice vrnitve koroških slovenskih pregnank in pregnancev, ki so jih nacisti 14. in 15. aprila 1942 pregnali z njihovih domov, jih strpali v zbirno taborišče v Žrelcu, jih razlastili in nato z vlaki deportirali v taborišča v Nemčiji. Nad 1000 ljudi z namenom etničnega čiščenja dežele. 

»1000 ljudi« je bilo tudi geslo Zveze slovenskih pregnank in pregnancev za spominski performans v torek, 11. aprila 2025, ob 11. uri na žrelskem kolodvoru pri Omanovem spomeniku, namenjenem pregonu. Na Pedagoški akademiji pa je hkrati razstava »Prisiljena pot« Alberta Mesnerja. Kot sta na začetku poudarili predsednici Zveze pregnank in pregnancev Mirjam Zwitter-Šlemic in Eva Hartmann, se je na tem kraju za koroškoslovenske družine začela pot v pregnanstvo. Le za lučaj stran, na drugi strani železniških tirov, je bilo zbirno taborišče. 

Veličasten in hkrati ganljiv in zadovoljiv je bil pogled na množico 1000 ljudi, ki so prišli od Zilje do Podjune, s kostanjskih hribov do kapelških grap, z vovbrških gora, s Celovškega polja in skratka od vsepovsod, kjer živi naš narod na tej koroški zemlji in od koder je nacistični režim načrtno pregnal slovenske družine. 

Prišli so živeči pregnanke in pregnanci, žive priče tega genocidnega zločina. Na primer Ana Urban in Franc Urank, Kristina in Rezi Inzko, Nada Regitschnig, Cili Partl, Katja Sturm-Schnabl, Reginald Vospernik in njihovi svojci. Prišla pa je predvsem mladina. Z Janežičevega trga, kjer stoji poslopje Slovenske gimnazije in Dvojezične TAK, se je vila dolga vrsta dijakov in dijakinj proti kolodvoru, pa tudi iz drugih šol so prišli, na primer z liceja Anton Martin Slomšek v Trstu, z gimnazije BORG, HAK11 International, HTL Lastenstrasse, WIMO, z Višje šole za gospodarske poklice v Šentpetru, samostanske gimnazije v Šentpavlu, šolskega klastra v Trgu, zastopani sta bili Pedagoška visoka šola in celovška univerza.

Pred spomenikom šopek nageljnov, na njem bel trak, na katerem so bile zapisane ključne številke tega zločina: 14. in 15. 4. 1942 je 221 družin z več kot 1000 ljudmi bilo pregnanih v Nemčijo, odkoder so se vrnili domov šele po 3 letih, 3 mesecih in 3 dneh. 

Prireditev se je začela z uporno in upanja polno pesmijo »Lipa zelenela je« pod vodstvom Stanka Polzerja. V imenu dežele je namestnica deželnega glavarja Gabi Schaunig izrazila svoje priznanje za uspelo prireditev in poudarila pomen spominske kulture in seznanjanja ljudi z dogodki v polpretekli dobi. »Doraščala sem v bližini tega spomenika in kolodvora. A do nedavnega nisem vedela za usodo ljudi, ki so jih aprila 1942 od tod odvedli v pregnanstvo.« Posebej se je zahvalila še živečim pričam pregona, da o tem govorijo in na ta način seznanjajo predvsem mladino: »Pomagajte, da se spominjamo za boljši jutri in za nikdar več.« 

To plemenito in potrebno nalogo prenašanja spomina in seznanjanja mladine z zločinom pregona že vrsto let opravlja upokojena univerzitetna profesorica Katja Sturm-­Schnabl, ki je kot otrok bila pregnana. Danes je edina živeča priča pregona Tomanove družine v Svinči vasi, vendar so se določeni trenutki travmatično zarezali v spomin in jo spremljajo vse do danes. Pozvala je predvsem mladino, naj ne popusti v prizadevanjih za ohranjanje slovenskega jezika in identitete, za strpnost, sožitje in demokracijo. Izraz strpnosti in spoštovanja na takšnem zgodovinsko pomembnem kraju je bila tudi vsebinsko izpovedna in dvojezična moderacija obeh predsednic. Prireditev so zaključili s pesmijo Rož, Podjuna, Zilja, nastalo prav v času nacizma.