Spomenik za žrtve nacizma v Šmihelu: Spomenik, ki ga mnogi niso dočakali

Gitka Opetnik je psihoterapevtka ter klinična in zdravstvena psihologinja. Prakso ima v Drveši vasi pri Pliberku. Dela tudi za ESRA, psihosocialni center za preživele žrtve nacizma. Sprejema tudi privatne paciente, ki lahko del stroškov za psihoterapijo obračunajo z zdrav­stveno zavarovalnico. Glavnopoklicno poučuje na šoli za socialne poklice SOB v Celovcu. V preteklih mesecih je vodila pogovore s 16 ljudmi, večinoma se je pogovarjala s potomci druge generacije, pogovarjala pa se je tudi s štirimi pričami časa, ki so doživele prisilni pregon družine med 2. svetovno vojno.

Spregovorili so o strahu, o pomanjkanju hrane in o tem, da so morali slovenski jezik in pesem v taborišču skrivati. Včasih sta bili pri intervjujih prisotni obe generaciji družine. »Poleg zgodbe pregona me je zanimala predvsem vrnitev in življenje po tem, kako so na primer doživljali dogodke kot podiranje dvojezičnih tabel leta 1972,« razlaga Gitka Opetnik. Ljudje so se tudi kasneje bali uniform, pa če je k hiši prišel le poštar. Spomnijo se protimanjšinske propagande heimatdiensta, leta vlade deželnega glavarja Haiderja so bila za mnoge zelo huda.

»Vprašala sem jih tudi, kaj želijo dati naprej naslednjim generacijam. Zelo pomembno jim je, da se ohrani slovenščina.« Vsi niso želeli spregovoriti o pregonu, dve ali tri družine ne vedo kaj o tem ali ne želijo, da bi se o tem pisalo v javnosti. Ena družina je odklonila intervju, ker pri hiši ne govorijo več slovensko. Je pa tudi družina, kjer se je slovenščina izgubila, a se intenzivno ukvarjajo z zgodovino in pregnanstvom. »Je težka tema in se ni enostavno o tem pogovarjati. Pogovori o pregnanstvu ljudje deloma zelo obremenjujejo, ob pogovorih je treba paziti,« pove Gitka Opetnik in dodaja, da je za večino ljudi olajšanje, če lahko spregovorijo o teh dogodkih. Bil pa je tudi primer, da oseba tri noči ni mogla spati. Nekateri so se po intervjuju tudi zbali, če niso povedali preveč o izginjanju slovenščine na vasi, da bi bil kak sosed užaljen. Pripovedovali so, da so bili domovi in kmetije po vrnitvi zanemarjeni in izpraznjeni, deloma tudi od sosedov. Ni bilo veselja na vasi, da so se ponovno vrnili. Pregnani ljudje sploh ne vedo za razloge, zakaj so bili prav oni izbrani za pregon. Večinoma pa vedo, kdo jih je dal na listo. Domnevajo, da je bil razlog za izselitev zavzemanje za slovenščino. Intervjuji bodo objavljeni na spletu in v publikaciji KPD Šmihel.        

Silvo Jernej, predsednik KPD Šmihel:

Prvotni pobudnik za postavitev spomenika v Šmihelu je bila Zveza slovenskih pregnank in pregnancev. Ob 80-letnici pregona je njen takratni predsednik, Gregej Krištof, izrazil željo, da bi bilo lepo, če bi po različnih občinah postavili več spomenikov v spomin pregnanim koroškim Slovencem. Društvo KPD Šmihel je prepoznalo potrebo po obeležju v javnem prostoru, ki bi spominjalo na pregnane družine, pa tudi na žrtve evtanazije, ujetnike, duhovnike ter vse posameznike, ki so izgubili življenje v koncentracijskih taboriščih.

Na spomeniku ne bo imen, vseeno bo jasno, komu je namenjen. Spomenik bo prek QR-kode povezan s spletno stranjo, kjer bo na voljo več informacij o celotnem projektu. Zgodovina nikoli ni v celoti razkrita, zato smo se odločili za spletno stran, ki nam omogoča dopolnjevanje. Odkritje spomenika bo 17. maja ob 17.00. Projekt našega društva Skupno na poti pa s tem še ni zaključen. V okviru tega medgeneracijskega projekta smo že z delavnicami v šolah, predavanji, pohodom in novim spomenikom nagovorili vse generacije, da se poglobijo v to tematiko. Jeseni pa naj bi izšla še publikacija. Posebna bo, saj bo prinesla nove pomembne lokalne zgodovinske ugotovitve in družinske zgodbe, ki temeljijo na intervjujih, ki jih je Gitka Opetnik vodila s pričami časa. Vključeni bodo tudi še neobjavljeni znanstveni članki o naši lokalni zgodovini ter dokumentacija celotnega spominskega projekta.

Ob sprehodu po vasi smo si ogledali več lokacij in ugotovili, da bi bil za postavitev spomenika najprimernejši kraj ob vhodu na šmihelsko pokopališče. Pomembno se nam zdi, da bo spomenik v javnem prostoru, saj naj spodbuja tako spominjanje kot tudi boljše sobivanje v našem kraju. Nasprotovanj postavitvi ni bilo. Zid, na katerem bo nameščen spomenik, je v lasti fare, prostor pred njim pa je občinski. Financiran je iz javnih sredstev. Umetniško podobo mu je dal Albert Mesner, pri oblikovanju pa so sodelovali tudi učenci in učenke ljudskih šol Pliberk, Šmihel, Božji Grob in Globasnica.

Spomenik bodo krasile simbolične solze – kot izraz globoke žalosti nad tragičnimi dogodki preteklosti, a tudi kot solze upanja, veselja in svetlejše prihodnosti, ki jo prinaša vrnitev in pogled naprej.

V okviru projekta Skupno na poti bo 27. aprila, ob 14.00, pohod po sledeh pregnanih slovenskih družin. Pot bo vodila k petim družinam na Bistrici in v Dvoru – k Svecu, Črnku, Poltniku, družini Reckar/Krištof ter Frlinu. Ob pripovedih, fotografijah in glasbi bo zaživel spomin na te ljudi in družine. Kraj srečanja bo na Bistrici pri Svecu (današnji Werkhof). Vsi prisrčno vabljeni.