Slovesnost dežele Koroške v Letu spominjanja: Zadnjič s pričami časa?

Skozi slovesno prireditev v okiru Leta spominjanja dežele Koroške sta občinstvo v Domu glasbe v obeh deželnih jezikih vodila Ute Pichler in Aleksander Tolmaier. V prvi vrsti so kot častni gostje sedeli Reginald Vospernik, Rozina Wernig, Ana Urban, Anica Wurm-Olip, koroškoslovenski pregnanci in pregnanke, a tudi Helga Emperger, priča časa in hči upornice nacizmu Marie Peskoller, ki so jo nacisti leta 1944 umorili v Gradcu, vmes med naštetimi pa Margit in Heinz Fischer. 

Nekdanji zvezni predsednik Heinz Fischer je bil častni govornik na slovesnosti, v svojem govoru je podčrtal pomen 1. člena Splošne deklaracije o človekovih pravicah: »Vsi ljudje se rodijo svobodni ter imajo enako dostojanstvo in pravice.« Pripomnil je, da bi dosledno upoštevanje tega načela veliko prispevalo k boljšemu svetu.

Po videoklicu smo prisluhnili tudi pričama časa Regini Tolmaier in Mariji Michor, v živo pa zgodovinarju Helmutu Konradu, pisateljici Maji Haderlap, ki je brala iz romana Angel pozabe, deželnemu glavarju Petru Kaiserju ter dijakinjam in dijakom 6. b Evropske gimnazije Celovec in 5. a Slovenske gimnazije v Celovcu. Videli smo tudi film o pregonu koroških Slovenk in Slovencev, posnet leta 2022 ob 80-let­nici pregona.

Od izpovedi prič časa vidno pretreseni zgodovinar Helmut Konrad je izjavil, da imamo »posebej na Koroškem različne spominske narative na čas nacionalsocializma, različne pripovedi o žrtvah. (...) Eno pa mora biti jasno: zločini nacionalsocializma so monolit, ki se kljub drugim zločinom, ki so se zgodili in ki imajo prav tako svoje mesto spomina na Koroškem, v resnici ne more primerjati z njimi.« Kot pravi, bodo morale v prihodnje okrogle obletnice 2. svetovne vojne in kultura spomina shajati brez prič časa. 

Deželni glavar Peter Kaiser je v govoru med drugim dejal, da naša liberalna demokracija ni nekaj samoumevnega, temveč rezultat pogumnih odločitev. »Kar se naučimo iz preteklosti, nam daje moč za oblikovanje sedanjosti in pogum za prihodnost. Pogled nazaj je opomin, je naloga in dolžnost do milijonov žrtev.« Kaiser je opozoril na to, da nevtralnost Avstrije navzven vključuje aktivno zunanjo politiko, ki si prizadeva za mir, navznoter pa samozavest in obrambne zmožnosti. 

Državnozborska poslanka Olga Voglauer: »Slovesnost je bila narejena na zelo spoštljiv način tudi s tem, da je imela na njej slovenščina svoje mesto. Tak razvoj opažam nekje od leta 2020 naprej, da so te spominske proslave dežele Koroške postale čedalje bolj dvojezične in dajejo prostor slovenski narodni skupnosti. To je bistvena sprememba v primerjavi s preteklostjo. Drugo pa je, da je postalo očitno, kako malo znano je, da so bili koroški Slovenci masovno med žrtvami nacionalsocializma, pa tudi, da je oboroženi upor koroških Slovencev in Slovenk bistveno prispeval k temu, da je Avstrija lahko rekla, da se je uprla nacionalsocializmu in je dobila državno pogodbo. To mi še manjka v izjavah uradne Koroške; uporniško gibanje koroških Slovencev in njihov prispevek k osvoboditvi je omenil edino zgodovinar Konrad.«

Deželnozborski poslanec Franc Jožef Smrtnik: »Bilo je zelo v redu, redke so priložnosti, na katerih bi bil doslej tako objektivno prikazan pregon koroških Slovenk in Slovencev. Zelo pretresljivo je bilo, pomembno se mi zdi, da dežela Koroška kot javna institucija to enkrat pokaže. Po 80 letih je vzdušje končno boljše, prikaz tega, kako je bilo v tem najtežjem času za nas, Slovence, pa je naposled realen. Vzdušje se je sicer izboljšalo, kar je pa tragično, je to, da pojema slovenščina. Po 70 letih Avstrijske državne pogodbe so še vedno potrebni sistemski ukrepi, manjka predšolska vzgoja in popoldanska oskrba v slovenščini, pa tudi osebe na uradih dvojezičnih občin, ki bi tako ustno kot pisno obvladale nemški in slovenski jezik. Zdaj je vse odvisno od dobre volje županov, zato bi bila potrebna posebna zakonska podlaga za naših 26 dvojezičnih občin.«