Pregnanci danes: spominsko delo, umetniški in znanstveni projekti

Mirjam Zwitter-Šlemic: To spominsko leto za ZSP zaznamujeta dve večji prireditvi. Ob obletnici pregona slovenskih družin, 14. in 15. aprila 1942, smo na železniški postaji v Žrelcu, kjer je nekdaj bilo zbirno taborišče, pripravili performans »Tisoč ljudi«. Performans se je navezovala na inštalacijo iz 1000 glinenih človeških skulptur »Prisiljena pot« umetnika Alberta Mesnerja. Nad 1000 ljudi se je zbralo v Žrelcu in je v spomin na pregon obudilo umetnino.

Druga večja prireditev bo v nedeljo, 21. septembra, v Lakeside Spitzu in bo nosila geslo »Vrnitev«.

Iz dokumentov in raznih pričevanj vemo, da je bila ta vrnitev zelo težka in zapletena. Ena pot vrnitve je šla z vlakom preko Beljaka. Ko je vlak prispel v Beljak, so angleški in avstrijski vojaki preživele hoteli poslati nazaj v Nemčijo. Angležem namreč ni bilo jasno, kdo sploh so ti ljudje. So to Jugoslovani, Avstrijci, ljudje brez državljanstva? Sumili so celo, da so belogardisti ali ustaši. Pa tudi vedeli niso, kako ravnati z ljudmi, ki se vračajo domov. Ko so pregnanci izvedeli, da jih Angleži nameravajo poslati nazaj, so izstopili iz vlaka in se posedli po tračnicah. Joško Tischler je posredoval in nazadnje so ljudje lahko nadaljevali pot v Celovec. Toda tudi tam se jim ni godilo veliko bolje. Nastanili so jih v jezuitski kasarni. Higienske razmere tam so bile res slabe. Zatem so smeli zapustiti kasarno, a nekdo je moral jamčiti zanje, da so se potem lahko vrnili domov.

Doma so jih pogosto čakale izropane ali požgane domačije. Včasih so v njih že živele druge osebe. Nacisti so namreč hoteli naseliti nemško govoreče iz Kanalske doline na slovenske domove in tako »ponemčiti« deželo. Iz pričevanj pa tudi slišimo, da sprejem v vasi ni bil vedno pozitiven. Spomnim se zgodbe preživele, ki mi je pripovedovala, da je nekega dne po vrnitvi videla, da njeni namizni prti visijo na sosedini vrvi za perilo. Takšne stvari so se večkrat dogajale. Sosedje so utemeljili svoje dejanje s tem, da so menili, da se ti ljudje itak ne bodo več vrnili.

Tudi prva leta po vrnitvi je bila situacija koroških Slovencev težka. V tem času je npr. šlo za vprašanje, kako bo z odškodnino. Ta proces je bil zelo počasen in zapleten. Ko so potem končno izplačali odškodnine za gmotno škodo, je prišlo do splošnega razvrednotenja denarja. Ljudje so se spet morali osredotočiti na preživetje. Ponovno so si morali ustvariti eksistenco.

Prvo leto po vojni, torej leta 1946, so pregnanci v Celovcu načrtovali veliko manifestacijo v spomin na žrtve in pregon. Ta shod so na vseh ravneh poskušali preprečiti. Politika, angleški zavezniki in cerkev so nasprotovali spominski prireditvi. Škof je v zadnjem hipu prepovedal mašo. Aretirali so glavnega govornika. Policisti so blokirali prehod pri železniški postaji na Šentrupertski cesti. Navzočih je bilo več tisoč ljudi in vsi so morali po stopnicah na drugo stran tirov. Tam so jih čakali policisti z vodnimi topovi. Ta shod je bil aprila in policisti so popolnoma premočili zbrane. Prišlo je tudi do fizičnega nasilja in policisti so pretepli najmanj dva fanta.

Na Koroškem se ni mnogo govorilo o deportacijah ter o času nacionalsocializma. Politika bi tedaj seveda najraje vse pozabila. Do leta 1955 je odpor koroških Slovencev še bil tema, potem ko pa je bila podpisana Avstrijska državna pogodba, pa se je tudi nanj pozabilo. Spomnim se spominske prireditve ob 40. obletnici deportacije. Tedaj je takratni deželni glavar Leopold Wagner, ki se je nekoč bahal s tem, da je bil Hitlerjunge visokega ranga, menil, da so bili koroški Slovenci pregnani, ker pač niso bili pravi Korošci. Navzoči smo kar okameneli. Nismo mogli razumeti, kako lahko najvišji koroški politik izreče nekaj takega. Zame osebno je bila ta ponovna difamacija pregnancev udarec v obraz.

Razstava stvarno in znanstveno prikazuje zgodovino naše narodne skupnosti. Mislim, da je pravi uspeh. Seveda je pa tudi trn v peti tradicionalnih društev. Prvič nista več v ospredju njihov zgodovinski narativ in njihova politika. Razstava celo kritično obravnava spominsko kulturo Koroške, ki se je v zadnjih desetletjih močno naslanjala na mit o dvojni žrtvi. 

Ta tradicionalna društva so zadnja desetletja imela moč določati, kako se govori o koroški zgodovini. Te moči nočejo deliti in zdaj delajo zgago.

Zgodovinarka Brigitte Entner je naredila raziskavo o družinah, ki so bile deportirane, ter o njihovih posestvih. Iz raziskave bo nastala knjiga, v kateri se bo lahko bralo zgodovino posestev ter družin. Po objavi knjige bo ZSP obiskovala te kraje in skupaj z lokalnimi društvi priredila predstavitev knjige. V sklopu posameznih prireditev se bomo osredotočili na družine, ki so živele v okolici. Upamo, da bomo tako tudi prišli v stik s potomci in izvedeli še več o njihovih družinskih zgodovinah.

Prireditev bo v Lakeside Spitzu v Celovcu in je brezplačna. Poskrbeli smo tudi za to, da bodo obiskovalci lahko brezplačno parkirali pred vrati stavbe. V avli bomo postavili obnovljeno razstavo »Pregon koroških Slovencev 1942«. Na ogled in na voljo bo tudi ponatis istoimenskega zbornika, ki sta ga uredila Brigitte Entner in Avguštin Malle. Ob 15. uri pa se bo začelo dogajanje na odru. Vsi nastopajoči so potomci preživelih, žrtev in upornikov. Slavnostna govornica bo Katja Gasser. Nato bo gledališkȯ­glasbeni performans. Besedilo, ki ga bodo brali in uprizorili, je bilo napisano le za to našo prireditev. Nato se bomo lahko še družili ob pogostitvi. Popoldan bomo zaključili v lepem vzdušju, ob skupnem petju in glasbi.