Zgodovinarka Brigitte Entner o pregnanih družinah iz župnije Šmihel

Taborišče je v spominu ohranjeno kot taborišče Žrelec. Med temi družinami so bili tako veliki posestniki kot tudi »le« zakupniki, družine, ki so se močno zavzemale za slovenščino, pa tudi takšne, ki so slovenščino sicer uporabljale, a se z njo niso posebej identificirale, ali posamezniki, ki so bili že pred tem aretirani, ker so nasprotovali NS režimu.

Zakaj je doletelo prav te družine, na podlagi ohranjenih dokumentov ni mogoče natančno ugotoviti. Razlogi za izbiro so bili različni – nekateri so želeli odstraniti konkurente, drugi znane aktiviste za slovensko kulturno in gospodarsko življenje, občinske skupnosti pa so se želele razbremeniti odgovor­nosti za revne občane.

Številne družine so ob času prisilne izselitve že imele svojce, ki so bili pri vojski ali pa so bili – kot Franc Kropivnik – sami v Wehrmachtu. To jih ni obvarovalo pred trpljenjem. Tudi iz taborišč ali po razlastitvi brez nadomestila so bili njihovi sinovi še vedno vpoklicani.

Posamezniki in tudi cele družine so bili na intervencijah, pa tudi zaradi slabega zdravstvenega stanja, izpuščeni iz zbirnega taborišča v Celovcu. Iz župnije Šmihel se je lahko pet družin vrnilo na svoje kmetije. Julija 1942 sta se dve družini vrnili iz taborišč na svoja posestva. Drugače pa je bilo pri družinah Petjak in Skutl. Ti sta bili leta 1944 sicer izpuščeni iz taborišča, vendar se nista smeli več vrniti na Koroško.

Po koncu vojne se niso vsi vrnili v domovino. Marija Kaiser je umrla stara 13 let, septembra 1942 v taborišču Hesselberg. 31-letna Alojzija Igerc je sicer dočakala konec vojne, vendar ne tudi vrnitve domov – umrla je junija 1945 v »Heil- und Pflegeanstalt« v Ansbachu. Maja 1944 je v taborišču Hesselberg umrl 51-letni Alojz Kraut. Prav tako maja 1944 je umr­la Črnkova mama Margareta Hafner, ki je bila – kot se je cinično zapisalo – sicer že leta 1942 »oproščena obvezne preselitve«, vendar se ni več smela vrniti na svojo kmetijo.

Brigitte Entner, zgodovinarka, Univerza v Celovcu