Slovensko prosvetno društvo »Herman Velik« Sele-Kot se je 22. aprila v ljudski šoli na Kotu poklonilo vsem domačinom, ki so bili izseljeni ali ki so se po svojih močeh uprli nacističnemu nasilju.
Med gosti prireditve so bili župan občine Sele Heribert Kulmesch, poslovodja NSKS Marko Oraže, predsednik ZSO Manuel Jug, Zalka Kelih-Olip ter predsednik društva upokojencev Kristijan Laussegger.
Pod naslovom »Težki čas, ne vrni se!« so potomci Kočanov brali spomine ter zapise opregonu, zaporništvu in partizanstvu v Selah na Kotu. Domačini se zavedajo, da sta upor in pokončna drža tedanjih Kočanov še danes temelj za njihovo svobodno rabo slovenskega jezika.
Predsednica društva Eda Velik je spregovorila o svojih nalogah preteklih mesecev. Čas pandemije je bil zanjo čas zbiranja podatkov in čas pisanja. Sestavila je brošuro s pričevanji in s seznami domačij na Kotu, ki so podpirale partizane in kurirje, ki so imele družinske člane v zelenem kadru oz. pri partizanih ali so bile deportirane iz domačih krajev. Brošura »Partizanski odpor v Selah na Kotu« je ob obletnici deportacije lepo darilo za domačine, saj so v brošuri navedene osebe, ki so jih nekateri člani društva še osebno poznali.
Eda Velik je že leta 1990 nadomestila dotedanjega predsednika društva Jurija Maka, tako da je predsednica društva »Herman Velik« že več kot 30 let. Zadovoljna je s sodelovanjem društvenikov.
Eda Velik: Naše kulturno društvo je majhno, vendar so naše prireditve dobro obiskane, saj so tudi priložnost za družabna srečanja. S konsekventno rabo slovenščine ohranjamo svoj jezik in tega se vsi držimo. Tukaj ni treba razmišljati o tem, v kateri situaciji ali s kom še lahko govorimo v materinščini, zato pravim, da na Kotu ni težko biti Slovenka/Slovenec. Ni se nam treba dnevno boriti za našo lepo slovenščino.
Hanzi Mlečnik: Pričevanja o vojnih doživetjih, deportaciji in partizanstvu so del naše kolektivne zgodovine, zato mislim, da jih je treba ohraniti. Dalj časa sem oskrboval sorodnico po mamini strani – rekli smo ji kar teta – ki je v starosti začela zapisovati spomine na vojne čase. Pisava je bila na začetku zelo jasna, sčasoma pa je postajala teže berljiva, tako kot je tudi teta pešala. Pred smrtjo mi je zapiske podarila in danes sem jih prvič predstavil javnosti. Zelo jih cenim.
Romina Urbantschitsch: Na današnji prireditvi sem brala iz predznanstvene naloge bratranca Davida Mlečnika, ki je orisal kruto usodo pradeda. Pradedov najmlajši sin Zdravko Mlečnik je Davidov in moj dedek, s katerim skupaj živim na Kotu. Še danes veliko pripoveduje o težkih časih med vojno in po njej. Te zgodbe so me vedno zanimale, tako kot tudi slovenski jezik. Sedaj zaključujem mastrski študij in pišem nalogo o tem, kako se je spremenil odnos mladih do slovenskega jezika od leta 2015 do danes.
Zdravko Mlečnik, 80 let: V petdesetih letih sem hodil v šolo. Na poti sem se rad ustavil pri kmetu, ki mi je večkrat rekel, da Slovenec sam sebe žali. Takrat ga nisem razumel, zdaj pa vem, kaj je mislil. Veliko Slovencev ne spoštuje sebe in svojega jezika, zato ga ne dajo svojim otrokom. Ampak pri nas na Kotu se ne damo! Ooo, jaz sem še danes partizan!
