
Na odru farne dvorane je v petek, 27. februarja, pedagoginja Eva Hartmann, ki skupaj z Mirjam Šlemic-Zwitter predseduje Zvezi slovenskih pregnancev, moderirala pogovor z Nadjo Polzer, Samom Sternom, Brino Kušej in Samuelom Mesnerjem. Omizje, kamor je vabilo Kulturno prosvetno društvo (KPD) Šmihel, je imelo naslov »Zgodovina, ki je nismo doživeli - a jo nosimo«. »V pripravah na današnji večer je hitro postalo jasno, kako močno pravzaprav ta zgodovina še živi v nas,« pravi Eva Hartmann.
Omizje potomcev pregnanih je z osebno pripovedjo osvetlilo družinsko zgodovino in pregon prednikov. Navzoči so spregovorili tudi o trenutku, ko je za mladostnika dokaj abstraktna tema pregona v družini zanje osebno postala konkretna čustvena realnost. Ta se je odrazila tudi v sprva nerazložljivih napadih panike, v katerih je na psihofizični ravni našla izraz podedovana travma Nadje Polzer. Njena babica Nadjica se je rodila v taborišču Hesselberg in »ni imela besed za to, kar se ji je zgodilo, saj je bila dojenček. In ker je tako majhna, je pač vse zelo emocionalno doživela in to se je preneslo naprej na mojo mamo ter dalje na mene.« O doživljanju pregona v otroštvu je spregovoril Samo Stern, ki živi in dela na Dunaju: »Spominjam se stavka, da so moje prednike pregnali, ker so pač Slovenci. Zame je bilo in je pri tem važno, da smo še naprej Slovenci, da moramo biti zavedni, solidarni z zatiranimi in tako dalje,« je povedal Samo Stern. Samo Mesner je predstavil spomine na deda Jožeta Partla (1937–2024), dolgoletnega predsednika Zveze slovenskih izseljencev.
Navzoči so poročali tudi o povezanosti z bolečino pregona, občutno predvsem pri petju in poslušanju pesmi, kot so Pihljaj vetrič mi hladan ali Gozdič je že zelen. Z virtuozno igro je večer popestrila harmonikarka Xenia Woschitz. Omizju je sledilo odprtje razstave »Pot domov«, ki so jo z mentorico Melino Kumer-Reichmann oblikovali dijaki 5. in 8. razreda Slovenske gimnazije. Del pisem sta prebrali dijakinji Lilu Jelenko in Živa Wakounig.
Zelo veliko neverbalnih občutkov strahu se je preneslo name. In ker gre za občutja pred besedami, si je treba to ogledati na emocionalni ravni in tudi predelati z besedami. To je zame pomenilo tri leta intenzivnega dela na sebi s psihoterapevtsko podporo ESRA, da so se napadi panike nehali. Danes psihoterapija ni več povezana s stigmo, ki je prednikom branila poiskati pomoč.
Če me je dedej našel za računalnikom, me je porabil za pisarja. Svoje govore mi je kar tako narekoval, ne da bi kaj razmišljal, kaj drugače obrnil, tega ni bilo, on je od začetka do konca narekoval govore. Podedovana travma pregona prihaja v intervalih, večinoma nič ni, nato pa spet udari ven, najpogosteje na prireditvah pregnancev, ob katerih se zavem, kako težko jim je bilo.
Iz rubrike V žarišču preberite tudi