
Lydia Mischkulnig (rojena leta 1963) je odraščala v koroškoslovenski družini v Šentjakobu, in to v nemščini. V slovenskem jeziku sta se pred otroki starša med seboj pogovarjala, ko sta želela kaj skriti pred naraščajem, s katerim sta komunicirala v nemškem jeziku. Danes pisateljica živi na Dunaju, njen zadnji roman Die Richterin pa je leta 2020 izšel v Innsbrucku pri založbi Haymon.
A ne le jezik, tudi odnos staršev in sorodnikov do sosedov, ki so bili med vojno deportirani v Nemčijo, je tema njenega eseja »Pod streho neizrečenega«/»Unterm Dach des Nicht-Gesagten«, objavljenega v zborniku Pregon 2022. Nadalje se pisateljica dotakne tudi sprave med člani konsenzne skupine, opusa pesnika Andreja Kokota, obiska nekdanjega kanclerja Bruna Kreiskega v Celovcu leta 1972, Angela pozabe Maje Haderlap, partizanstva in odpora proti nacizmu v družini, skrivanja otrok v peči med vojno, pa tudi razstave HRANCA Slovenskega prosvetnega društva ROŽ, ki je del sorodstva Mischkulnigove ni ravno navdušeno pozdravil.
V slovenščini je del njenega besedila »Pod streho neizrečenega« pred polno dvorano Musilove hiše prebral baritonist Gabriel Lipuš, ki je – skupaj z Romanom Pechmannom na harmoniki – s štirimi uglasbenimi pesmimi Fabjana Hafnerja iz cikla Prazni peroni oblikoval glasbeno plat branja Lydie Mischkulnig. Slišali pa smo pesmi Besede brez besed, Verlassen: die Heimat, Izginotje izgnanstva in Mit verstümmelter Zunge, mit beschnittenen Schwingen. Karl Vouk, umetniški vodja obeležitve 80. obletnice pregona, je na začetku pred branjem publiki predstavil kontekst branja Lydie Mischkulnig, pa tudi spregovoril o spomenikih na koroških pokopališčih in v tukajšnjem javnem prostoru. Občinstvo je v imenu gostitelja in soprireditelja (Musilova hiša) pozdravila Edith Bernhofer.
Iz rubrike Kultura preberite tudi