Tale kovček imam, odkar pomnim. Pred nekaj dnevi sem ga spet našla in odtlej kovček in njegova zgodba zaposlujeta moje misli.
Pred mano je bil v lasti moje mame. Leta 1942, ko je bila stara tri leta, ga je dobila od svoje mame. Ne kot darilo, ampak zato, da bi vanj karseda hitro spravila svoje stvari, ker so vojaki že čakali. Družina moje mame je imela pred odhodom na razpolago pol ure časa, da v kovčke pospravi svoje življenje. Podobno je šlo tudi drugim slovenskim družinam na Koroškem.
Kovček je mojo mamo spremljal tri leta: na vojaškem tovornjaku, ki je njo, njeno sestro in starše najprej odpeljal v taborišče blizu Celovca. Imela ga je v rokah, ko so jo, stlačeno v živinski vagon, odvlekli daleč proč v Nemčijo. V delavnem taborišču Hesselberg ji je bil v oporo, ko ji je Lagerführer prepovedal sedenje na tleh, češ da uničuje travo. Gotovo je bil tudi na njeni postelji v baraki, kjer so se številni ljudje stiskali po pogradih. Mogoče je vanj spravila tudi svojo taboriščno izkaznico z osebno številko.
Kovček pa jo je spremljal tudi na poti domov, v letu 1945, ko se je njena družina končno lahko vrnila v svoje staro življenje.
Kovček je še zmeraj tu in me pravkar spet opozarja na to, da je pregon travmatično doživetje, ki človeka pretrese in spremeni v njegovem najglobljem bistvu.
Besedilo je bilo prvotno objavljen na blogu Initiative Minderheiten, 15. junij 2016; http://www.imblog.at/wie-viel-leben-passt-in-einen-kleinen-koffer/
~Katja Weiss
