Kako se je godilo Slovencem na Koroškem med leti 1920 in 1938? Čas po plebiscitu je bil čas obračuna

Šlo je za predavanje v okviru cikla »Skupno na poti«, ki ga v spominskem letu organizira Kulturno prosvetno društvo (KPD) Šmihel. 14. marca ob 19.30 bo v farni dvorani o okoliščinah, v katerih so se pregnanci junija 1945 vrnili domov, predavala zgodovinarka Brigitte Entner. 17. maja ob 17.00 bo KPD Šmihel v središču Šmihela odkril spominsko obeležje v spomin na deportirane slovenske družine iz fare Šmihel in žrtve nacističnega obdobja.

Leta 1949 rojeni slavist in zgodovinar Teodor Domej je odraščal v Rinkolah, od koder med vojno ni bila nobena družina izseljena, »čeprav je bila vas od prve do zadnje hiše slovenska«. Z ženo Marjeto živi v Golovici streljaj od Celovca. Kot je dejal na predavanju, je bila v medvojnem času »šola v Šmihelu ena tistih redkih šol, ki so imele še največ slovenščine«. Vabljeni k branju spod­njega intervjuja o obdobju, ki »povprečnega koroškega človeka danes ne zanima kaj preveč, pa čeprav je v marsičem odločalo o nadaljnih procesih«.   

Teodor Domej: Imeli so manj gospodarskega, socialnega, političnega in kulturnega kapitala, in to od nekdaj. Emancipacijsko gibanje druge polovice 19. stoletja, ki smo ga seveda imeli tudi na Koroškem, ni moglo izničiti stoletja dolgo prevlado nemških višjih družbenih slojev.

Vsi vemo, kaj so vredne obljube iz predvolilnega boja, tudi če za njimi stoji takratni provizorični koroški deželni zbor. Danes lahko te obljube še citiramo in opozarjamo nanje, vendar realne teže po plebiscitu niso imele. Čas po plebiscitu je bil čas obračuna s tistimi, ki so se na Koroškem v okviru mednarodno zajamčene demokratične odločitve opredelili za Jugoslavijo. Proti Slovencem na Koroškem so v medvojnem času agresivno nastopali razni Globočniki, Maier-Kaibitschi in Steinacherji, ki so imeli kasneje pomembne funkcije v Tretjem rajhu. Kar se tedanjih predstavnikov koroških Slovencev tiče, so vrh slovenskih narodno-političnih organizacij od vrha tedanje avstrijske politike ločevali prepadi, saj so bili Slovenci po plebiscitu deklasirana skupina. 

Kaj pa naj bi drugega storil? Naj bi pozval k splošnemu uporu? Če primerjamo izjavo tedanjega slovenskega vodstva z izjavami v prid anšlusa iz drugih krogov, potem je slovenska stran zadržana, med vrsticami pa vidiš, da niso videli druge šanse za preživetje, kot da podprejo anšlus. Za vse manjšine je namreč tedaj veljalo načelo, da morajo biti lojalne do države, v kateri živijo. Ob poglobljenem študiju sem prišel do spoznanja, da je bil ta poziv za anšlus celo pogumen, saj je tudi nekaj zahteval od tretjega rajha.

V teh ustanovah so delovali raziskovalci, ki so bili tudi osebno vključeni v boj proti manjšini. Recimo če vzamemo glavno osebo koroškega zgodovinopisja, je to Martin Wutte, ki je bil tudi predsednik koroškega heimatbunda, torej osrednje protislovenske organizacije v tem času. Wutteja je nasledil Josef Friedrich Perkonig, ki je bil na glasu največjega pisatelja na Koroškem. Ta dva sta bila v prvi vrsti. Tako da ne čudi, da je potem bilo tudi njuno zgodovinopisje, predvsem tisto, ki se je ukvarjalo z sodobnostjo, v službi nemškega nacionalizma proti slovenskemu nacionalizmu.

Recimo da poskušajo spremeniti odnos. Kar pred 20 ali 30 leti sploh ne bilo mogoče, je danes samoumevno. Kdor ima čas, denar, voljo in zanimanje, se lahko usede v deželni arhiv in raziskuje. Pri čemer v arhivu ni zapuščine slovenskih društev iz medvojnega časa, ki jo je po anšlusu zasegla gestapo.   

Marsikateri kmet se je znebil dolgov. Slovenci na Koroškem niso bili izključeni iz tako imenovane razdolžitve, ko so dolgove, ki so jih imeli tedaj marsikje kmetje zelo veliko, spremenili v dolgoletne kredite, te pa so potem odplačevali z nizkimi vsotami. Marsikdo je dobil tedaj sredstva za modernizacijo posestva. Prvi stroji so prišli, kupovali so konje in živino. Seveda so nekateri imelimaterialno korist, ampak življenje se ne sestoji samo iz tega. In ne smemo pozabiti, da se je pritisk na tako imenovane zavedne Slovence in vse, kar je bilo slovenskega, močno stopnjeval.