Davidova družina je bila aprila 1942 odpeljana v zbirno taborišče v Žrelcu. Ker je bila mama zelo bolna in je oče trpel zaradi poškodb iz prve svetovne vojne, so družino po intervenciji zdravnika poslali domov.

Davidovi iz Šmihela pri Pliberku so leta 1942 imeli že pet otrok: 16-letno Leno, 9-letno Justo, 7-letno Doro, 6-letnega Hansa in enoletno Maro. Tudi njihova družina je bila na spisku izgnancev. To je bila edina družina v Šmihelu, ki je prišla na ta spisek. Stric je po vojni izvedel, kdo je Davidove ovadil, pa mu teta Mojcka ni dovolila, da bi otrokom povedal ime. Rekla je, da bi to prineslo samo sovraštvo. Stric je skrivnost odnesel v grob.

Pregon z doma in vrnitev

Ko so vojaki prišli v hišo, je bila mama zelo bolna. Imela je tuberkulozo in bila je prešibka za na pot. Zgodaj zjutraj so vojaki vkorakali v skupno spalnico. Bili so vsi črni in so s puškami kričali po hiši. Mama je jokala nad Marino posteljico. Odprli so omare in stvari kar zmetali v prte, tudi nekaj posode in hrane.  Oče je prosil, da bi mamo pustili doma, ker je bila tako bolna in bi lahko ostala pri svoji materi. Odgovorili so mu: »Nam je vseeno, ali pride gor mrtva ali živa. Mi jo moramo pripeljati, ker je na spisku.« Nemški vojaki so rekli, da morajo Davidovi biti gotovi v pol ure, potem pa so jih pustili čakati osem ur, ker so ljudi pobirali še po drugih vaseh. Ko so Davidovi čakali, so k njim prihajali vaščani in se poslavljali od njih. Vse je jokalo. 

Potem so vojaki prišli po čakajočo družino. Cule so vrgli na tovornjak in družino odpeljali v Žrelec. Tam je k mami prišel zdravnik in takoj so jo odpeljali v bolnišnico. V Žrelcu je bilo veliko znancev. Ljudje so vedeli, kaj jih čaka … Nekateri so jokali, nekateri pa so se tudi napili. Bili so strogo zastraženi. Vojaki so imeli puške in pse. Naslednji dan je šel oče k zdravniku in ga vprašal, ali lahko pomaga njegovi družini. Zdravniku je rekel: »Kaj boste z nami, štirje majhni otroci, bolna žena, bolna stara mati in jaz s trdo nogo iz prve svetovne vojne?« 

Tretji dan je zdravnik prišel do barake, kjer so Davidovi spali, objel je očeta in mu rekel: »Vesel bodi, ti greš s svojo družino domov.« Pri tem se je jokal. 

Ko so se Davidovi vrnili domov, je bil tam hlapec Feliks, ki je skrbel za živino, hiša pa je bila prazna. Stvari so bile na poti v Nemčijo. Nič niso imeli za obleči ali za kuhati. Dobri ljudje so jim kaj prinesli. Posodo so dobili od župnika iz Globasnice, teta Treza, ki je imela trgovino, pa jim je dala pribor. Od nekod so dobili tudi nekaj obleke. Šele po dveh mesecih so jim nekaj stvari iz Nemčije spet pripeljali nazaj. Vsa hrana in mamina oblačila pa so ostali v Nemčiji. Mama je rekla: »Jaz bom umrla, ker moje stvari niso prišle nazaj.« V bolnišnici je ostala šest mesecev in ko se je vrnila domov, je prišla k Davidovim neka ženska in povedala, da morajo najmlajšo hčerkico Maro nekomu dati, sicer jim jo bodo vzeli in jo dali v dom. Babica jo je vzela k sebi k Črčeju. 

»Četudi smo imeli tako nesrečo, smo imeli pa srečo, da smo teto Mojcko imeli in tista nas je vzela kot svoje otroke, pa tudi posestvo je ona vodila naprej. Ona je bila doma od očeta sestra in ni bila kdaj poročena, je zmeraj doma bila.«

Nenadoma sirote

Dve leti pozneje so starši umrli. Mama je umrla pred veliko nočjo, stara šele dvaintrideset let. Pet mesecev pozneje je umrl tudi oče, star šestinštirideset let, še pet mesecev pozneje pa je umrla še sedemdesetletna babica. Otroci so v desetih mesecih izgubili tri ljudi. To je bila velika žalost, vendar življenje vseeno najde pot. Na srečo jih je za svoje vzela teta Mojcka, ki je prevzela tudi odgovornost za posestvo. 

Čez leto dni je prišla na obisk najmlajša sestrica, oprijela se je vrat in rekla: »Jaz sem tu doma, jaz hočem biti tu doma!« Pa je teta Mojcka rekla, naj ostane, saj so doma tudi ostali otroci. Tako so bili Davidovi otroci spet združeni. 

Molčati ali govoriti?

Po vrnitvi dolgo niso govorili o doživetem. Niti doma niti zunaj doma. Ko so se vrnili, sploh niso govorili, tako so se bali. Prve tedne je vsak večer prihajal k oknu prisluškovat nek moški s klobukom. Pri oknu je stala miza, družina je sedela pri mizi, pa si nihče ni upal govoriti, tudi otroci ne.  Moški je zunaj poslušal, kaj govorijo, od domačih pa si nihče ni upal iti ven pogledat, kdo je ta oseba. 

Po vojni še dolgo niso govorili o teh dogodkih. Šele pozneje so našli pravo moč. Pravzaprav šele takrat, ko so ljudje bili navdušeni nad Haiderjem. To je eno izmed sester tako jezilo, da je spregovorila o njihovih doživetjih.