Nedvomno živimo v času, ko je vedno manj neposrednih prič najtemnejšega časa polpreteklosti. Med koroškimi Slovenkami in Slovenci imamo danes, 80 let po nasilnem pregonu aprila 1942, vsekakor med nami še časovne priče tega časa. Nedvomno privilegij slišanja in doživetja njihovih pričevanj najmlajšim generacijam kmalu ne bo več dostopen. Kalina Dimitrova-Wutti iz Borovelj je zato leta 2020 na pobudo očeta izdelala vprašalnik za intervju s svojo prababico, rojeno Lapusch v Šentjanžu v Rožu. Tedaj sedemletna Kalina je s svojo prednico vodila 30-minutni intervju. Pričujoči pogovor med pravnukinjo in prababico je lep primer, kako že najmlajšim lahko približamo težko tematiko pregnanstva in nacizma, ne da bi jih s tem preveč bremenili. Bodoče mlajše generacije bodo seveda odvisne od medialne komunikacije in t. i. »kulturnega spomina«, da izvedo o tem času – in bomo pričevanja tega časa naprej posredovali seveda tudi mi, potomci neposrednih prič tega časa. Vsekakor je znanost enotnega mnenja, da naj mlajše o teh tematikah poučujemo še naprej, saj se jih lahko vsebinsko odlično poveže z zavedanjem o pomembnosti raznolikosti, medkulturnega učenja, demokracije in demokratičnega mišljenja ter mirovne vzgoje. To so vsebine, ki naj bi slej ko prej preprečevale, da se podobno nikakor ne zgodi več ~Daniel Wutti

Babi Tini, koliko let si bila stara, ko se je začela druga svetovna vojna?

Kristina Inzko: Deset let sem bila stara. Leta 1929 sem rojena.

Kaj si vzela seboj, ko ste morali od doma?

Ko smo morali od doma, sem bila stara dvanajst let. Zjutraj, kar naenkrat začne nekdo na okno, potem na vrata razbijati: »Aufmachen! Aufmachen!« In mi smo še vsi spančkali, Kalina. Samo moja mama so bili že pokonci in so kruh pekli. Oče so tudi bili še v postelji, mama grejo odpirat in se tako prestrašijo: pred vrati stoji policija! Vsi v s puškami v rokah, in tako se je mama prestrašila. To je bil strah, a ne da! Potem gredo budit očeta in oče tudi nas vse otroke. In seveda smo začeli jokati, je bil tak jok v hiši. In policisti rečejo, samo dve uri imate časa, v dveh urah morate od doma. Mama niso vedeli, kje naj bi začeli, oče so bolj obdržali živce in so potegnili rjuhe s postelj, da so notri dali vse obleke. Nas je ja bilo osem otrok! In najmlajši je ja bil moj brat Tomi, šele devet mesecev star.

 Mama so samo jokali, in zagledajo okno, Kalina, Marijin kip. In samo ta kip zavijejo in rečejo: »To nas bo spremilo na tej naši žalostni poti. Pred vrati že stoji voz, tam gor so naložili vse naše puntle, oče je že šel v vrtno gredo, vzel zemljo in rekel: »Ta zemlja, domača zemlja, nas bo spremila v tujino!«

Potem smo se mi, vsi otroci, poslavljali od našega ljubega kužka. In smo videli, da je tudi bil žalosten, pa še kako, ko smo mi vsi šli od doma. Ko je nas tako rad imel in mi njega. Vedno smo mu nosili – enkrat en otrok, drugič drugi – hrano in vodo. In ta kužek je bil potem tako žalosten, tako je žaloval za nami, je rekel sosed, da so ga morali potem usmrtiti. Nič ni jedel in nič ni pil, tako je kužek bil žalosten, ko je hiša postala prazna.

A ste vedeli, kam greste?

Tega pa nismo vedeli, kam. Tako so nam rekli, ko smo že bili v vlaku, da se peljemo v Nemčijo in da tam dobimo nove hiše in nova stanovanja. Ampak ni bilo res! In, Kalina, ko se že peljemo z vlakom, to je bil vlak za živino in samo na slami smo ležali v vagonih! Peljemo se celo noč, cel dan in zjutraj, ko pridemo tja, ko izstopimo, ko je vlak ustavil, je pa bilo na kolodvoru, Frauenaurach je bilo. In oče pa, ko stopi iz vlaka, pravi: »Vidite, to bojo sedaj naše nove hiše in nova stanovanja!« In že smo videli od daleč, namesto hiš so stale barake. Barake, samo iz lesa, takšne čisto nizke »hute«. Žalostno, ja.

Koliko ljudi od vaše družine je moralo iti?

Kalina, nas je bilo enajst oseb. Bilo nas je osem otrok, mama in oče in še naš dedi, ki je bil star 73 let. On je tudi moral z nami. Žalostno, ja.

Kaj ste delali v taborišču ali v barakah?

 Najprej, ko smo prišli, to je bila velika soba, morda 25 m2. In v vsakem kotu je bila postavljena ena družina. To se je reklo »Einheit« po nemško. 

In tja notri nas je prišlo okrog 22 do 25 ljudi. V vsakem kotu je bila ena družina in postelje so bile notri, takšne »Stockbetten«, druga na drugi. Stari ljudje so spodaj ležali, mi, mladi otroci, pa zgoraj.

Kaj ste jedli v barakah?

V barakah, v lagerju, tam je bila taka »Volksküche«. Veš, doma smo veliko jedli, mleka pa žgancev in kruha je bilo dosti. Tam nam je pa kruha manjkalo! Jedli smo največkrat, Kalina, tisti »Eintopf«. To je bil krompir, potem zelenjava, potem zelje, koleraba. Kar nam ni dišalo – mi še nismo poznali kolerabe in buče do tedaj. In je tako smrdelo kot včasih to, kar smo mi kuhali za majhne prašičke, ja. Ni bilo dobro.

Kako dolgo si bila v taborišču?

V taborišču sem bila dve leti in pol. In tam smo mi, ki še nismo imeli 14 let, v takšno zasilno šolo hodili. Nas je učil nekdo, ki je že študiral za duhovnika. To je bilo tako v lagerju. Nek lagerfirer je bil, ta je rekel: »Saj vam ni treba znati več kot do sto šteti in malo pisati!« On je rekel, to je dosti! Saj naj bi bili pripravljeni samo za na delo. 

Niso hoteli, da bi več znali, niso nam privoščili, ker bi šli samo dalje na zasilno delo v Ukrajino. V Ukrajino bi šli in bi tam delali na polju, s starši. 

Lagerfirer, ta je bil zelo strog. Kadar smo ga srečali, smo vedno morali pozdravljati: »Heil Hitler!« Tako smo se ga bali. Potem je bil še nek bolničar, »Sanitäter«, Sani smo mu pravili. Ta Sani je pa bil tako strog, samo otroke je okrog podil. In zadaj v škornjih je imel palico in če se je kaj zgodilo, nas je vedno s to palico po lagerju podil. Mi smo se ga tako bali.

Kaj se je zgodilo z vašo hišo v tem času?

To je bilo tako težko, ko smo šli od doma. Vzeli so nam dom. Prej smo tako skrbeli, starši, pa dedi, pa vsi – da je bilo vse v redu pri hiši. Da smo imeli kruh, pa mleko in živež. In delali smo na polju, tako mirno življenje, lepo je bilo. In naenkrat pa nič več naše hiše. To hišo so potem zasedli ljudje, ki so prišli gor iz Italije. Te je Hitler sem poslal, na naše domove, in ti so zasedli naše domove. Iz Kanalske doline so prišli in so tam bili tako dolgo, dokler nismo mi spet prišli. Naše hiše so nam bile vzete!

Kdaj ste se lahko vrnili?

Kalina, vrnili smo se pa potem, ko je bil konec vojne. In to je bilo leta 1945. V mesecu juliju. Tam smo se vozili domov, tam, kjer so Rusi zasedli kraje. Od tam, kjer smo nazadnje živeli, v Zgornji Avstriji. Tam so nam potem Rusi posodili konjsko opremo, konje in voz in smo spet vse tam gor nabasali, kar smo pač imeli. Tudi spet take punteljče smo naredili, pa malo smo v neke žaklje in na voz spravili vse te stvari. In smo se potem peljali tja, kjer je že vlak čakal, v bližini Linza, to je glavno mesto Zgornje Avstrije. In smo se z vlakom peljali domov. 

Tako srečni in veseli smo bili, da spet lahko gremo domov. Po treh letih in treh mesecih! Vozili smo se po Jugoslaviji in potem v Ljubljano. V Ljubljani smo imeli še povorko,  lepo so nas sprejeli in ostali smo nekaj dni tam. Šele ko se je vse uredilo na Koroškem, smo se smeli pripeljati skozi predor v Podrožci, Rosenbach. Da smo lahko potem prišli spet na svoje domove.

Kaj je bilo najbolj žalostno in kaj najbolj veselo v tem času?

Tako vprašaš. Žalostno je bilo, ja. Res. Veš, kaj je bilo najbolj žalostno? Meni in mojim sestram in bratom je bilo najbolj žalostno, ko so leta 1938 prišli gestapovci, »Geheimpolizei«. Ti niso imeli nič orožja, ampak so prišli in so odvedli tudi našega očeta: »In ti greš z nami, greš z nami v zapor.« 

To je bilo še slabše, Kalina. Ker mi smo doma ostali, očeta so pa gnali gor na vlak in potem v Celovec, v zapor. In to samo zato, Kalina, samo zato so ga zaprli, ker je bil Slovenec. Zaveden Slovenec, in ker je on vodil tudi v Šentjanžu Hranilnico in posojilnico. In v Celovcu je bil na zadružni zvezi in tudi v vodstvu. Zaradi tega, ker je imel tako visoko funkcijo, so mislili, da sodeluje z Jugoslavijo. 

Moj oče je bil tako nekaj mesecev zaprt v Celovcu, v zaporu, in tam so ga vedno spet zasliševali. Pa tudi mučili so ga, a le ne sodeluje nekje, a le ne vohuni za Jugoslavijo. Pa nič ni bilo! Samo tako so imeli strah.

In kaj je bilo najbolj veselo v tem času?

Veselo je bilo, Kalina, lepo vprašaš. Ko je bilo konec vojne, ja, to je bilo veselje. Takrat pa res. Smo kar mislili, smo prej že komaj čakali. 

Kalina, in veliko smo molili. Veliko smo molili, naskrivaj molili, tako da nas tisti lagerfirer ni videl, ker ni pustil da bi molili. In smo na skrivaj molili, ko je lagerfirer šel, recimo, v svojo pisarno, smo se zbrali in smo molili in samo to želeli, da bi spet domov prišli.

 Kalina, je pa res prišlo, kakor smo želeli, in je res bilo tako, da smo na koncu le prišli domov. Čeprav smo tako daleč bili v tujini. To je bilo največje veselje.

Hvala lepa, babi Tini, da si mi to vse povedala! ~Kalina Dimitrova-Wutti