Predsednik Zveze koroških partizanov (ZKP) Milan Wutte: »Na naslednjem občnem zboru ZKP bom spet kandidiral«

Milan Wutte izhaja iz Urankove rodbine na Veselah. Poročen s Kukmanovo Tilko iz Male vasi, oče otrok Milana, Bojana in Mirjam ter stari oče vnuka Luke in vnukinje Alme. Njegov oče Janez Wutte-Luc (1918-2003) je bil v vojni med vodilnimi koroškimi partizani ter vrsto let predsednik Zveze koroških partizanov (ZKP). Leta 2014 postal predsednik ZKP njegov sin Milan.   

Milan Wutte: Da, čeprav pomeni vsak okrogli življenjski jubilej prelomnico v življenju.       

Ob 70-letnici se vedno bolj odmikam od aktivnega društvenega in političnega življenja, ker pač že ta starost sama ne dovoljuje hiperaktivnosti. Moj cilj je: dokler sem še zdrav in mobilen, hočem še spoznati kraje, ki jih doslej še nisem mogel videti.

Predvsem na Zgornjem Koroškem in v ostali Avstriji, kjer sem doslej bil najmanj navzoč.

Zaenkrat še ne. Če me bodo na občnem zboru, predvidoma  letos jeseni, spet izvolili, bom izvolitev rad sprejel.

Napake so se delale že takoj po koncu 2. svetovne vojne, ko niso resno začeli z denacifikacijo. Temu primerne so tudi posledice, ki smo jim priča danes. Za ZKP sem prepričan, da bo dobila še več zagona. Že sedaj je zelo razveseljiv velik angažma mladine, to še posebej v okviru Društva Peršman.    

V naslednjem obdobju hočemo pomladiti organizacijo in šolati kadre. Sicer pa ima ZKP prednost, da je odprta za vse, neglede na politično ali svetovno nazorsko opredeljenost njenih članov. To, čeprav je vključena samo v Zvezo slovenskih organizacij (ZSO).       

Mladina, predvsem študentska, vidi, da imamo jasne cilje in predstave, kako priti do ciljev. Naša organizacija ne trpi zaradi apolitičnosti naše družbe, kot to velja za naše politične organizacije, ki trpijo, ker jim primanjkujejo kadri.

Slovenska narodna skupnost na Koroškem je na kulturnem področju zelo aktivna. Njeno kulturno udejstvovanje se lahko pohvali z visoko kakovostjo. Toda: če ni politične zavesti in močnih političnih organizacij, bo to imelo negativne posledice tudi za delo na kulturnem področju.

Če greš na podeželje in vprašaš ljudi, kaj menijo o delovanju vseh treh političnih organizacij, ugotoviš, da jih organizacije sploh ne dosežejo več. Ne vem, kdaj je bil zadnji krajevni sestanek na podeželju.

Po mojem je lahko rešitev samo ta, vseeno, ali gre za eno ali tri organizacije: vse si morajo spet pridobiti zaupanje ljudi na podeželju.

Upam, da se bo novi predsednik/ca sploh našel/šla v doglednem času. Želim pa si, da ne bo sedel samo v pisarni in ne imel strahu pred ljudmi.

Doma in z otroki se vedno manj govori slovensko. Slovenščina v družini je osnova za narodno preživetje. Ko so moji otroci hodili v dvojezični otroški vrtec v Šentprimožu, je pretežna večina otrok prišla iz družin s slovenskim pogovornim jezikom. Danes, ko obiskuje vrtec moj vnuk, jih je samo še okoli 30 odstotkov. Podobno je tudi v ljudskih šolah. Tudi mešanih zakonov je vedno več. Kljub temu je možno ohraniti slovenščino. Moj sin ima Nemko za ženo, kljub temu govori vnuk Luka perfektno slovensko.