Pred 80 leti so se pregnane koroškoslovenske družine vrnile na svoje domove: Kjer dom moj prazen zdaj stoji

Brigitte Entner: Po koncu 1. svetovne vojne so se v Koroški pojavile ideje o zagotovitvi kmetij v slovensko govorečih območjih za »domoljubne« ljudi s ciljem pospešiti proces germanizacije. Leta 1918 je bila ustanovljena »Kärntner Bodenvermittlungsgesellschaft«, ki se je leta 1925 formalno priključila Koroškemu Heimat­bundu. Uspeh agencije za dodelitev zemlje je bil zmeren. Na trgu ni bilo toliko prostih kmetij, kot je bilo zaželeno. Po tako imenovanem anšlusu (nasilni priključitvi Avstrije nacistični Nemčiji leta 1938) pa so se odprla nova vrata. Kar je bilo le napol uradno, je takrat dobilo uradno podporo. Alois Maier-Kaibitsch, ki je od začetka vodil KHD oz. KHB, je bil zdaj deželni svetnik in je v kratkem času združil vse funkcije v zvezi z »nacionalnim vprašanjem« v svoje roke. Po Hitler-Mussolinijevem dogovoru iz leta 1939 glede Nemcev v Italiji se je odprla nova možnost za izseljevanje, temeljila pa je na obsežnih projektih naseljevanja. A šele po razbitju Jugoslavije aprila 1941 so lahko začeli konkretno razmišljati o zamenjavi prebivalstva in brezpogojni razlastitvi koroških Slovencev. Odredba Heinricha Himmlerja iz avgusta 1941 je temeljila na dolgoletnih razmišljanjih in raziskavah koroških akterjev.

To bi tudi jaz rada vedela. Od prehoda v leto 1937/38 pa do jeseni 1938 so potekale številne raziskave, ki jih je Maier-Kaibitsch sprožil kot deželni svetnik preko Heimat­bunda. Rezultati so se na koncu le delno ujemali s tistimi ljudmi, ki so bili dejansko prisilno izseljeni. Med prizadetimi niso bili zgolj lastniki, kar pomeni, da ukrep ni bil sprejet zgolj zaradi pridobivanja prostora za t. i. optante iz Kanalske doline. Med njimi so bili tudi najemniki, zakupniki in revni občani. Ta, zadnja skupina nakazuje, da se je lokalni trikotnik, ki je imel pri izbiri pravico odločanja, na ta način želel znebiti določenih bremen. Deloma so hoteli odstraniti tudi nezaželene konkurente. Tako so med prizadetimi tudi ljudje, ki se niso posebej izkazali z nacionalno-političnimi dejanji. V Vrbi so npr. izselili žensko, ki je bila po poreklu Poljakinja. Po drugi strani pa v nekaterih občinah po intervencijah županov ni bilo nobene prisilne izselitve.

Kmetije sta upravljali Deutsche Treuhand­gesellschaft in Deutsche Ansied­lungsgesellschaft ter jih pripravljali za prodajo optantom iz Kanalske doline. Po pregledu kmetij na terenu so nepremičnine glede na okoliščine in politične intervencije predane ljudem iz Kanalske doline, politično zanesljivim »Parteigenossen« ali sosedom. Šele leta 1944 so bile podpisane prve kupne pogodbe. Načeloma je bil nakup predviden samo za ljudi iz Kanalske doline, vendar so tudi tukaj obstajale politično motivirane izjeme.

1. avgusta 1945 je začela delovati t. i.  »Hofbegehungskommission«, ki jo je imenovala dežela. Na terenu je v prisotnosti nekdanjih lastnikov in začasnih kmetovalcev oz. kupcev ocenila škodo, izgubo živine, zalog in inventarja, medsebojne terjatve in po potrebi določila datum izselitve. Hkrati so bile kmetije ponovno predane v obdelavo nekdanjim lastnikom. Ta postopek je bil večinoma zaključen oktobra 1945. Zbrana škoda naj bi bila pokrita s pomočjo »Südkärntner Hilfe«. Prva izplačila so bila leta 1946, več kot polovica pa je bila izplačana šele tik pred denarno reformo leta 1947, kar je za prizadete pomenilo velik dodatno izgubljeni znesek.

Šele na podlagi 3. zakona o vrnitvi iz leta 1947 so lahko nekdanji lastniki pri komisiji za vrnitev pri deželnem sodišču na Dunaju zaprosili za vrnitev premoženja. To je bila večinoma le formalnost.