V sredo, 15. 9. 2021, so se proti večeru na Pečnici zbrali domačini in drugi obiskovalci, da bi prisluhnili pesmim skupine »akzent« SKD Jepa-Baško jezero in molili z župnikom Jurijem Buchom ob blagoslovitvi Kavčevega križa (napis na križu: Kauzov križ, op. a.). Novi leseni križ je v spomin na Elisabeth Fritz, p. d. Kavcevo Lizo, uredil domačin Hanzi Mikl, p. d. Hašparč.
Na 78. obletnico smrti Kavceve Lize je zaživel spomin na starejšo ženico, ki je sama živela na svojem posestvu, dokler je ni ovadil nečak, tako da so jo leta 1943 aretirali, odpeljali v zapor, nato pa v žensko koncentracijsko taborišče Ravensbrück pri Berlinu, kjer je zaradi poškodb in pod nečloveškimi življenjskimi pogoji tudi umrla. Po vojni je njena domača hiša dolga leta propadala, dokler je ni preraslo grmovje. Z izginjanjem hiše je bledel tudi spomin na lastnico Kavcevo Lizo. Iz pozabe ga je priklical Hanzi Mikl, p. d. Hašparč, ki se je kot otrok igral med zaraslimi razvalinami posestva in poizvedoval o usodi njegove zadnje lastnice. Lizina usoda je Hanzija spremljala že iz otroštva, zato jo je želel osvetliti in jo z lesenim križem blizu Lizine hiše obvarovati pozabe. Pri iskanju resnice ga je podprlo beljaško društvo »Erinnern/Spominjanje«. Zgodovinarka Alexandra Schmidt je v Deželnem arhivu po naključju naletela na izjavo Angele Weichsler, ki je preživela Ravensbrück in je 5. marca 1946 kot priča poročala o usodi Kavceve Lize.
Angela Weichsler je Kavcevo Lizo prvič srečala maja 1943 v zaporu. Lizo je opisala kot starejšo, obupano žensko, ki ni znala nemško. Iz celovškega gestapovskega zapora so obe ujetnici premestili v nemško koncentracijsko taborišče Ravensbrück. 63-letna Liza, ki je dobila jetniško številko 20105, je vsak dan tožila, da je prišla v zapor nedolžna. Gestapo ji je očital, da je povsem zanemarila svojo posest in podpirala partizane, kar pa ni ustrezalo resnici. Liza je pripovedovala o sosedu, ki je bil njen sorodnik, bil do nje vedno grob in ki ji je celo rekel, da bo prevzel njeno imetje. Na zaslišanjih je Liza zagotavljala, da ne ve, zakaj je v taborišču, zato so je pretepali in jo po šestih tednih zaprli v bunker šest metrov pod zemljo. Po dveh tednih v bunkerju je zbolela in skoraj oslepela, tako da se je šele po dveh dneh spet privadila svetlobe. Umrla je septembra leta 1943, do okostja podhranjena ter posejana z modricami in ranami od udarcev zaporniške nadzornice.
Slavju ob blagoslovitvi Kavčevega križa so prisostvovali domačini, obiskovalci, predstavniki društva »Erinnern/Spominjanje«, pa tudi župan Christian Poglitsch. Župan se je posebej zahvalil iniciatorju Hanziju Miklu in vsem sodelujočim, ki so sooblikovali ta kraj spominjanja.
