V Drabosnjakovem domu na Kostanjah je v soboto, 16. 9., Slovensko prosvetno društvo Drabosnjak otvorilo spominsko sobo za bukovnika Andreja Šusterja Drabosnjaka (1768–1825) in za pesnika Andreja Kokota (1926–2012).
Skozi program slovesne otvoritve spominske sobe je vodila domačinka in društvenica Monika Wieser-Zeichen, ki je tudi poskrbela za pristno kostanjško interpretacijo Kokotovih narečnih pesmi. Drabosnjakove narečne pesmi, obogatene z dovtipi, je doživeto interpretiral Alex Schuster, vodja Vokalne skupine Svrž. Ta je poleg uglasbitve šegave Drabosnjakove Pesmi o pijanih bratih med drugim izvedla tudi ganljivo priredbo Kokotove pesmi Mama, prihajam domov. Poleg predsednika SPD Drabosnjak Ernsta Dragaschniga je občinstvo pozdravil župan Vrbe Ferdinand Vouk. Bukovnika Andreja Šusterja Drabosnjaka je občinstvu predstavila odlična poznavalka njegovega dela, slavistka Herta Maurer-Lausegger, pesnika Andreja Kokota pa založnik Peter Wieser. Bukovniki, to so literarno delujoči ljudje kmečkega ali obrtniškega stanu, so se pojavili proti koncu 16. stoletja, ko je vsa slovenska literatura na Koroškem slonela na rokopisnem in ustnem izročilu, in so delovali vse tja do začetka 19. stoletja. Herta Maurer-Lausegger je med predstavitvijo Andreja Šusterja Drabosnjaka podčrtala njegov pomen za bližanje in prenos številnih tem in besedil s preloma 18. in 19. stoletja v jezik in obliko, blizu preprostemu, večini nepismenemu ljudstvu. Zaradi tega velja Drabosnjak za prvega ljudskega dramatika, pišočega v slovenskem jeziku na južnem Koroškem oz. v Korotanu, kot mu je pravil sam. Peter Wieser je bil leta 1983 v Ljubljani govornik na podelitvi nagrade Prešernovega sklada Andreju Kokotu, s katerim sta v 80. letih skupaj delala pri tedniku Slovenski vestnik. Kokot je pred 40 leti nagrado prejel za svojo pesniško zbirko Kaplje žgoče zavesti.
Mesto spomina na literata
Skupna spominska soba Andreja Šusterja Drabosnjaka in Andreja Kokota je v priličju Drabosnjakovega doma na Kostanjah. Vitrine s faksimili in fotografijami prikazujejo bogato, preizkušenj polno življenje in ustvarjalnost obeh mož peresa. Po eni strani Drabosnjaka, kmeta in pisatelja samouka, za katerega je Oton Župančič zapisal, da je bil »tisti mož iz Korotana, ki je pesmi iz zemlje oral«. Pa tudi pesnika Kokota, za katerega je Peter Wieser v govoru dejal, da se v njegovih zbirkah zrcali »osnovna stalnica Kokotove lirike: trpkost, razočaranje, žalost in smrt«. Po drugi strani pa Andreju Kokotu, zadnjemu od enajstih Župkovih otrok, absolventu prve generacije Kmetijske šole v Podravljah in avtorju devetih pesniških zbirk, o katerem je slovenist, akademik Matjaž Kmecl zapisal: »Če bi Slovenci kdaj delali slovar elegizmov, bi bilo treba zanj samo črpati iz devetih Kokotovih pesniških zbirk in velik del posla bi bil opravljen.« Spominsko sobo in katalog, ki ga je izdalo društvo SPD Drabosnjak, je uredil in oblikoval Peter Wieser.
Sendvič za izgubljenega sina
Drabosnjakov dom na Kostanjah je Slovensko prosvetno društvo Drabosnjak na pobudo Janeza Lesjaka uredilo v nekdanji farovški štali, odkupljeni leta 1980. Poleg muzeja s stalno razstavo kmečkih orodij in prikazom kmečkih opravil je v domu tudi postaja Slovenske pisateljske poti, ki ima na Koroškem štiri postaje: Valentina Polanška na Obirskem, Janka Messnerja na Dobu, Milke Hartman v Pliberku in Andreja Šusterja Drabosnjaka ter Andreja Kokota na Kostanjah. Tako Drabosnjak iz Drabosinj pri Kostanjah kot tudi Kokot iz Zgornje vasi pri Kostanjah sta bila domačina krajev, ki so danes na severozahodnem robu naselitvenega območja koroških Slovencev. Začetki slovenskega društvenega življenja na Kostanjah segajo v leto 1903, ponovni zagon mu je v 70. letih dal domačin Janez Lesjak, ki je s kostanjško mladino po južnem Koroškem uprizarjal ljudske igre Andreja Šusterja Drabosnjaka, na primer Pastirsko igro, Pasijon in igro Izgubljeni sin. V tej zadnji je leta 1980 skupaj s člani družin Mačnik, Lesjak, Kokot, Zeichen in Pichler nastopal Hanzi Dragaschnig, domačin Zgornje vasi in brat predsednika SPD Drabosnjak Ernsta Dragaschniga. Posebej si je Hanzi, ki danes živi v Čahorčah, zapomnil nastop v Slovenjem Plajberku, kjer so igro uprizorili v gostišču Lausegger. »Na začetku igre izgubljeni sin na odru jamra, kako je lačen, pa je nekdo iz publike zaklical: ‘Na, tu imaš sendvič, da vsaj lačen ne boš, če že staršev nimaš’.« Gledališki listi iz 80. let v zgledno urejeni spominski sobi na žalost ne pričajo o takih spominih.
