15. aprila 1942 so deportirali družino Zwitter, po domače Abujeve. Nacisti so odpeljali mater Marijo in očeta Johanna (Janka), babico Marijo starejšo in otroka Francija in Stanka, ki sta bila v predšolski starosti. Družina je preživela več nemških taborišč in se po letih vrnila na domačijo. Janko Zwitter mlajši se je rodil po vrnitvi družine v Zahomcu. O doživljajih družine v nacionalsocialističnem času je izvedel iz zgodb staršev. Po očetovi smrti je prevzel domačo kmetijo in se začel politično angažirati.
Pogovorjali smo se o deportaciji družine, posredovanju spominov ter spominski prireditvi, ki je bila 22. aprila, ob 18. uri v Šiši v Zahomcu.
Kaj so vam povedali starši in brata o 15. aprilu 1942, dnevu, ko so jih deportirali?
Povedali so mi, da je bilo navsezgodaj, ko so trkali na vrata in okna. Na listi so imeli napisane moja starša Johanna in Marijo Zwitter, babico Marijo starejšo in dva otroka, Francija in Stanka. Rekli so, da morajo v času ene ure vse spakirati. Odpeljali jih bodo in s sabo smejo vzeti le to, kar nujno potrebujejo. Jokali so in niso vedeli, kaj se dogaja in zakaj jih bodo odpeljali. Prišli so nekateri sosedje, da bi izvedeli, kaj se dogaja, in so pomagali pri pakiranju. Nacisti so rekli, naj nehajo polniti kovčke, saj bodo itak v Nemčiji dobili, kar potrebujejo. Moj oče je nenehno spraševal, kaj se bo zgodilo, a mu niso hoteli odgovoriti. Umil in oblekel je mojega brata Francija, ki je bil tedaj star pet ali šest let. Franci je vprašal, kam gredo, ker je bil tako lepo oblečen. Mlajši brat Stanko je bil tedaj bolan. Preden so morali oditi, se je Franci izgubil. Ni ga bilo nikjer. Našli so ga v hlevu, kjer je bil žrebiček. Franci je rekel, da ga morajo vzeti s sabo. Če je pri nas na domačiji prišel na svet nov žrebiček, smo mu dali rdeč trak, da bi imel srečo. Franci je držal konja okoli vratu in ga ni hotel spustiti. Potem so družino dali na kamion in jo odpeljali. Pravili so, da je stari Millonig, ki jim je najbolj pomagal, tekel za kamionom, se jokal in vpil: »Zakaj jih peljete stran? Nikomur niso nič naredili!«
Kaj vam je družina pripovedovala o času v taborišču?
Stara mati je bila zelo bolna. V Celovcu so jo pustili pri sestri. Ostali so morali na vlak. Dva dneva so se peljali, noč in dan. Potem so prispeli v Nemčijo. Stanko je bil bolan in mama je ves čas govorila: »Bog daj, da bo preživel!« Oče je ravno prej prestal operacijo zaradi kile. Potem je moral delati za nacionalsocialiste v neki mlekarni. Moral je nositi zelo težke kangle za mleko. Rana je spet počila. Vodja taborišča mu je rekel, da mora paziti, da ne pride v bolnišnico. Tudi mama je pripovedovala, da so ji grozili z bolnišnico. Če so bili otroci zelo bolni, so jih v bolnišnici kar umorili. Tega se je mama najbolj bala. Rekla je, da se je veliko jokala v taboriščih. Člani in članice družine so preživeli NS-taborišča Ettlingen, Gerlachsheim, Hagenbüchach, Rastatt in Rehnitz.
Kakšno vlogo sta igrala brata vašega očeta Mirt in Franci?
Brata sta bila vpoklicana in sta morala na fronto. Oče jima je pisal, naj pomagata družini, da bi lahko šla domov. Pisala sta na urade, kaj to pomeni, da morata dva brata v vojno, enega pa deportirajo v taborišče. Močno sta se zavzemala za to, da se lahko družina vrne. V mlekarni v taborišču, kjer je oče moral delati, je vodja taborišča očeta vprašal, zakaj je tu in kaj je storil. Oče je namreč dobro obvladal nemščino. Vložila staprošnjo za vrnitev, ki so jo številni uradi v Avstriji in potem tudi v Münchnu in Berlinu odobrili. Zadnja instanca je bila občina Straja vas. Vaški vodja oz. Ortsgruppenleiter je prošnjo odklonil. Vrnitev je torej propadla zaradi veta iz domačega kraja.
Katere družine so bile izseljene iz Zahomca in z Bistrice na Zilji?
Vem, da so deportirali Korenove, torej družino Millonig in Abujeve, našo družino, iz Zahomca, in Tavčarjeve, torej družino Kuss ter družino Brandstätter z Bistrice. Tudi iz drugih ziljskih krajev so izselili številne družine.
Kaj se je zgodilo, ko se je družina v času 1944/45 vrnila?
Oče je pravil, da so stari nacisti oz. oportunisti gospodovali na domačijah izseljenih. Ponekod pa so na posestvih stanovali ljudje iz Kanalske doline. Kup gnoja v našem hlevu je bil meter visok, nihče ga ni čistil. V hiši in na domačiji je bilo vse napol polomljeno. Odkrili so, kdo je odvedel naše krave in konje. Oče je namreč že v taborišču vprašal, kdo je dobil govedo in konje. V bistvu ni bil sovražen do teh ljudi, oni so se ga pa nekako bali. Po vojni so v sklopu denacifikacije nekateri nacisti z Zilje prišli v Volšperk v zapor. Najbolj se mi zdi zanimivo, da so matere teh moških prišle k mojemu očetu in ga prosile, naj pomaga njihovim sinovom. Imamo še pisma, v katerih ga prosijo, naj piše v Volšperk, da se lahko moški vrnejo. Oče je kljub vsemu tudi njim spet pomagal.
»Hvala bogu, da so se naši starši vrnili domov. Hvala bogu, da lahko danes nadaljujemo naše življenje na kraju, kjer je družina Zwitter živela že okoli 350 let. Ponosen sem na to, kaj vse smo Slovenci in Slovenke na Zilji dosegli – v športu, v kulturi, v politiki. Hoteli so nas uničiti in vendarle uspevamo. Če se deportirani ne bi vrnili, vsega tega na Zilji gotovo ne bi več bilo.«
Janko Zwitter
Kako ste doživeli posredovanje spominov iz tega časa?
Pravzaprav mi dolgo niso pripovedovali o času v taborišču. Rodil sem se šele po vrnitvi. Kako naj otroku nekaj takega razlagaš? Šele pozneje so mi začeli pripovedovati, kako je bilo in kdo je bil odgovoren za deportacijo. Največ se je o tem času govorilo v času velike noči. Bilo je veliko žalosti in mnogo se je jokalo, potem pa spet veselje. Oče je vedno rekel: »Hvaležni smo, da smo prišli domov in da imamo spet naše njive, naš gozd in travnike.« Na lovu mi je vedno kazal, kje so naše parcele. Star sem bil 17 ali 18 let in tedaj sem opazil, da je oče že zelo bolan in šibek. Imel je pljučnega raka. Rekel mi je, naj nadaljujem z delom na domačiji. Stanko je bil namreč v šoli v Ljubljani in Franci v šoli v Kuchlu na Solnograškem.
Oče je umrl leta 1969. Bil sem star 21 let in moral sem prevzeti domačijo. Toda imel sem osnovo in bil sem ponosen. Najbolj ponosen sem bil, da smo vedno lahko držali vse skupaj – domačijo in družino. Štirje brati smo si pomagali in nismo se mnogo prepirali. To, da tako držimo skupaj, so ljudje tudi občudovali. Ponosen sem, da smo lahko nadaljevali z delom.
22. 4. 2022, ob 18. uri SPD Zila v Šiši Zahomec odpira razstavo »Pregon koroških Slovencev leta 1942«.
Slovenski znanstveni inštitut je zasnoval razstavo, oblikovala jo je Brigitte Entner. Razstava nas spominja na deportacijo 227 družin. Dokumenti in slike, ki si jih bomo lahko ogledali na razstavi, so bili zbrani iz številnih javnih in zasebnih arhivov in zbirk. Govorili bomo dr. Valentin Sima, ddr. Peter Wiesflecker in jaz. Nastopil pa bo tudi Kvintet Oisternig.
Nekaj slik s prireditve:
Mislim, da je ta prireditev zelo pomembna. Zilja ima zaradi vojnih posledic danes najmanjšo slovensko skupnost. Občutek imam, da se našo dolino včasih pozabi. Pomembno mi je, da imam priložnost pripovedovati naši mladini, kako sem doživljal soočenje s to travmo, in posredovati zgodbe, ki mi jih je pripovedoval oče.
Z leve: Marija, Franci, Stanko in Janko.
Kako se je po vojni razvijal položaj na Zilji?
Zelo ponosen sem, da smo se Slovenci in Slovenke na Zilji lahko postavili na noge. Tudi kot občina. Zgradili smo šolo, v športu so z Zilje prihajali svetovni ter olimpijski prvaki v smučarskem skoku, Slovenci in Slovenke smo kandidirali za občinski svet. Dvakrat smo že stavili podžupana. Toda ni bilo vedno enostavno. Ko je Schnabl kandidiral za kmečko zbornico, so prišli ljudje iz združenja kmetov k njemu v hlev in mu rekli: »Če boš za Slovence kandidiral, potem – Ab, über die Karawanken!« Schnabl, ki je bil tedaj že stari oče, je začel vpiti: »Nam ni treba iti čez Karavanke! Mi smo tukaj doma! Mi smo že več sto let tukaj doma! Vi nas ne boste! Abujeve in Korenove so hoteli izgnati in so spet prišli domov! Nas ne boste izgnali!« Tudi z lovom je bilo težavno. Stari nacisti so še vedno nadzirali lov. Potem pa smo tudi mi ustanovili lovsko družbo. Zdaj je stara že 40 let. Vse to je bilo možno le zaradi sodelovanja, zaradi ljudi, ki so radi pomagali.
Kaj je pomembno za razvoj manjšine na Zilji danes?
Na Zilji je mnogo mladih ljudi, ki so zelo angažirani. Mislim pa, da bi bilo važno, da se jih še bolj vplete v manjšinsko delo. Možnost, da se naučiš narečje, mora obstajati. Mnogi potomci slovenskih družin zares trpijo, ker ne obvladajo družinskega narečja. Mladi deloma tudi razumejo slovenščino, le spregovoriti ne zmorejo po slovensko. Vidiš pa, kako so veseli, če z njimi govoriš po slovensko. Važno je, da stremimo k dvojezičnosti in da smo nanjo ponosni. Smemo biti samozavestni! Mislim, da ljudje vedno bolj razumejo, da je večjezičnost nekaj dragocenega. Treba jo je spodbujati. Čeprav sem že starejši, imam še vedno pozitiven pogled na situacijo. Moramo sesti skupaj in vzeti oziroma zgrabiti stvar v roke.
