
Milka Grebenjak (88), rojena Igerc, se je rodila pri Pavliču na Kotu pod Matjaževo Peco. Od nekdaj je rada pela. Njena najljubša pesem je »Zabučale gore«, ki se v drugi kitici nadaljuje z »Oj, mladost ti moja, kam si se zgubila? Kakor da bi kamen v vodo potopila.« Pričevanjem Milke Grebenjak smo lahko prisluhnili minulo nedeljo, ko je KPD Šmihel vabilo na drugi pohod po sledeh pregnanih slovenskih družin, tokrat k petim domačijam v Podkraju in na Kotu. Kot v pesmi Zabučale gore se je tudi mladost Milke Grebenjak deloma zgubila, potem ko je prišel tisti usodni 15. april 1945. Milka je bila stara pet let, ko so njeno družino, starša Nežo in Toneja Igerc s petimi otroki izselili v taborišče Hesselberg. »Mama je pripravljala zajtrk, ko je po nas prišla SS,« se spominja Milka Grebenjak. Šele 25. julija 1945 je družina prišla nazaj domov, kjer so bili še ljudje, ki so med vojno živeli v Pavličevi hiši. »Ko smo prišli nazaj, sem z bratom nekaj časa ležala na tleh v skladiščnem prostoru za krmo živali. Hiša, kmetija, vse je bilo prazno. Znova smo morali začeti. Bila sem zelo pridna in je šlo,« je dejala Milka Grebenjak. Je med zadnjimi še živimi pričami časa, ki še lahko spregovori o dogodkih pred več kot 80 leti.
Okoli 40 udeležencev pohoda se je nato podalo še k štirim drugim domačijam pod Peco z enako oziroma podobno družinsko zgodovino pregona, in sicer h Šternu (družina Turk), Udrantu (družina Igrec), Gradišniku (družina Skutl) in Brdniku (družina Borotschnik).
Pri Brdniku je spregovoril bistriški podžupan Vladimir Smrtnik: »Žal se spominjanja bolj ali manj zavedajo naši društveniki in idealisti, manj pa javne institucije, kot so občina in dežela, ki se rade spominjajo 10. oktobra ali brambovskih dogodkov.« Smrtnik je spregovoril še o usodi lastne družine: medtem ko je stari oče umrl v Dachauu, je morala družina njegove mame še do leta 1956 zaradi manjkajočega pisnega testamenta čakati, da je domača hiša prešla v last hčerke lastnika, saj je oče v koncentracijskem taborišču to izjavil le ustno. Tako je bilo pri mnogih, da so po vrnitvi dolgo čakali na vrnitev od države ukradenega imetja.
Moja tašča mi je veliko pripovedovala o pregonu Gradišnikove družine, ona je bila ob pregonu stara 30 let in imela je trimesečnega dojenčka. V taborišču je bila priljubljena, ker se je dobro razumela z vodjem taborišča Schneiderjem. V taborišču niso imeli kaj hrane in moj mož je z drugimi fanti šel h kmetom prosit za kruh. Vodja taborišča nas je kasneje tudi obiskal.
Naša publikacija je posvečena 24 izseljenim družinam in civilnim žrtvam nacizma iz naše skupnosti. Znanstveni članki, intervjuji s pričami časa in potomci izseljenih družin, fotografije, arhivski viri ter osebne zgodbe dokumentirajo usodo ljudi v času druge svetovne vojne.
Predstavitev publikacije bo 7. maja ob 19.30 v farni dvorani, obogatena z video posnetki, besedo in glasbo.
Iz rubrike Galerije preberite tudi