Odkritje spominske plošče v Bilčovsu: Odgovorni ste, da se zgodovina ne ponovi

V procesu germanizacije, da bi deželo »očistili« vsega slovenskega, je bilo od aprila 1942 v Nemčijo deportiranih 227 koroških slovenskih družin – od osem dni stare novorojenke do 89-letnega starčka. V obdobju 1942–1944 je bilo med njimi sedem družin iz Bilčovsa. O strašnih dogodkih deportacije, pa tudi o pre­tresljivi poti nazaj v domovino in izropanih domovih je kot priča časa spregovoril Peter Sitter iz Želuč, ki je bil deportiran kot sedemletni deček.

V spomin na sedem bilčovških izseljenih družin je občina Bilčovs na pobudo podžupana Huberta Blatnika postavila spominsko ploščo, ki jo je oblikovala umetnica Meina Schellander. Župan Manfred Maierhofer je povedal, da je v času 2. svetovne vojne skoraj vsaka družina bila soočena z izgubo družinskega člana, nekatere slovensko govoreče družine pa so doživele tudi strašno deportacijo, razlastitev in negotovost samo zaradi svojega jezika. Poudaril je, da je tabla znak spomina in sočutja do teh družin, hkrati pa tudi opozorilo, da se zločini iz preteklosti ne smejo ponoviti. Svoj pozdravni nagovor je zaključil z besedami s spominske table: »Nikoli več!« Na bilčovški spominski tabli navedena imena izseljenih družin so: Kropivnik (Mežnarjeva družina, Bilčovs), Ogris (Miklavževa družina, Bilčovs), Einspieler (Sramsičnikova družina, Stranje), Sitter (Lukijeva družina, Želuče), zakonca Martič (Želuče), Krušic (Žlajharjeva družina, Sodraževa) in Ogris (Odrijeva družina, Mala Gora).

Tretji predsednik deželnega zbora Andreas Scherwitzl je povedal, da imajo takšne spominske table dvojni pomen: po ena strani so del kulture spominjanja. Drugi pomen pa je svarilo za nas in naše potomce, da grozot, kot so pregon, deportacija, trpljenje v (koncentracijskih) taboriščih, pa tudi zločini pravosodja, ne smemo več dopustiti. Preprečevati moramo nasilje, širjenje nacionalsocializma, teptanje človekovih pravic in ščititi demokracijo, ki se je moramo iz dneva v dan učiti.

Zgodovinarka Brigitte Entner je spregovorila o molku, ki je dolga leta vladal na Koroškem. O molku žrtev, storilcev, vojnih dobičkarjev in opazovalcev. Da se bo tudi nemško govoreča javnost spominjala teh zločinov, je pomembno, da je iniciativa za spominsko obeležje prišla s strani občine. Na spominski tabli je pod imeni izseljenih družin dodan napis »In vsem žrtvam nacizma«, ki opozarja, da je bilo v občini še več ljudi, ki so trpeli in pod nacizmom tudi izgubili življenje. Tukaj je treba omeniti dvojezično spominsko tablo, ki je bila v Bilčovsu posvečena žrtvam nacizma že leta 2005. Občina jo je odkrila na javnem prostoru pred mrliško vežico, nato pa jo je prestavila v notranjost mrliške vežice. Na tej tabli je (v nemški različici) navedenih šest imen domačinov, ki so v obdobju 1938–1945 izgubili življenje: Thomas Ploner, Florian Spitzer, Theresia Mischitz, Andreas Ogris, Josef Ogris in Josef Koren. 

Za glasbeni okvir razkritja nove table sta poskrbela MoPZ Bilka pod vodstvom Christiana Laußeggerja, ob koncu prireditve pa je mešani pevski zbor Bilka zapel še pesem »Materina sreča«, ki jo je v ujetništvu napisal Bilčovščan Janko Ogris, uglasbil pa Pavle Kernjak. Pesem je v Bilčovsu zelo priljubljena, zato jo prepevajo vse generacije.     

Do sedaj je bilo na Koroškem odkritih sedem spominskih obeležij, posvečenih žrtvam prisilnega izseljevanja; dve na pobudo Zveze slovenskih pregnancev: Radiše (1996) in Celovec (Ebentalerstrasse, 2012), štiri na pobudo domače občine: Suha (2017), Pliberk (2020), Borovlje (2023) in Bilčovs (2024), ena pa na pobudo društva SKD Jepa-Baško jezero: Bekštajn (Dobniško jezero, 2022).