
Predsednik Kulturnega prosvetnega društva Šmihel Silvo Jernej je v svojem govoru upozoril nato, da je spominjanje tudi poslanstvo: »Toda samo spominjanje ni dovolj. Ne gre zgolj za to, da se ozremo nazaj – gre tudi za to, da gremo skupno naprej. Iz zgodovine se učimo: izključevanje, diskriminiranja, jezikovna stigmatizacija so pogosto začetek krivic. Raznolikost, večjezičnost ni tveganje, temveč bogastvo. Slovenski jezik in kultura sta nepogrešljiv del Koroške, ki bogatita tudi našo občino in regijo.«
Podpredsednica društva Micka Opetnik je povedala, da spomenik spominja na 146 izseljenih oseb iz 24 družin od katerih je bilo 54 otrok. Spominja naj tudi na dva duhovnika ki sta službovala v Šmihelu in na sedem oseb, ki se niso vrnile iz taborišč v Nemčiji, ter koncentracijskega taborišča v Auschwitzu in Mauthausnu ter na šest žrtvam evtanazije. O idejni zasnovi za spomenik je Opetnik povedala sledeče: »Ko smo pred dvemi leti društveniki KPD Šmihel in skupina potomcev pregnanih družin začeli razmišljati o družinah in posameznikih, ki so bili žrtve nacionalsocialistične grozovlade smo kar kmalu bili mnenja, da moramo postaviti vsem tem ljudem spomenik.
Odkrtije spomenika je višek spominskega in izobraževalnega projekta, ki osvetljuje lokalno zgodovino, ključne akterje in različne skupine žrtev. Pod naslovom »Skupno na poti – Gedenkweg« je društvo vabilo na razne prireditve.
Prireditev so sooblikovali združeni zbori ljudskih šol Božji grob, Globasnica, Šmihel in Pliberk in mešani pevski zbor Gorotan. Na sporedu pa je bil še glasbeno-plesni performans Mirjam Sadjak in Emila Krištofa ter recital pod geslom »Svoboda«. Spregovorila sta še župan Bistrice nad Pliberkom Hermann Srienz ter namestnica deželnega glavarja Gaby Schaunig. Prireditve so se udeležili podžupan občine Vladimir Smrtnik, Zdravko Inzko, Mirjam Zwitter-Šlemic, globaški župan Bernard Sadovnik in pliberški mestni svetnik Marko Trampusch.
Prireditve so se udeležile tudi priče časa Milka Grebenjak, Justa Sadnikar, Dora Blažej in Mara Rutar (zadnje tri so na naslovnici Novic).
Blažej (rojena Kušej) je po prireditvi povedala: »Zelo me veseli, da so postavili spomenik. Ob pol šestih zjutraj so prišli po nas. Oče je prosil, da bi mama, ki je bila zelo bolana lahko ostala doma. Vojak je odvrnil, da mora mama priti zraven, živa ali mrtva. Peljali so nas v taborišče v Žrelec. Mama je bila zelo bolana in s pomočjo zdravnika smo se lahko vrnili domov. Spali smo na slami. Spominjam se, da je vsakih par metrov stal vojak s puško in psom. Otroci smo se njih precej bali. Tedaj sem bila stara sedem let. Tedanji čas je bil težek. Moja velika želja danes pa je, da bi starši učili svoje otroke slovenko«
Iz rubrike Galerije preberite tudi