Približno 160 ljudi se je v okviru 30 letnice Republike Slovenije udeležilo medtem že 60. vseslovenskega srečanja bivših internirank in internirancev, političnih zapornic in zapornikov nekdanjih nacifašističnih taborišč in zaporov, izgnancev ter ukradenih otrok. Srečanje je tokrat potekalo pod geslom »Podobe Portoroža« in je nudilo pogled na dolgo tradicijo kulture spominjanja na slovenski obali.
Povabilu taboriščnega odbora Ravensbrück – Auschwitz pri Zvezi združenj borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja Slovenije se je odzvala tudi koroška delegacija Zveze slovenskih žena, ki je imela in ima v svojih vrstah prav tako bivše interniranke, politične zapornice, pregnanke in upornice. Že vrsto let je povezana z glavnim prirediteljem srečanja v Portorožu, predsednikom taboriščnega odbora Ravensbrück-Auschwitz, Matjažem Špatom, ki velja za gonilno silo na področju spominske kulture v Sloveniji. Njemu se je za neutrudno delo zahvalil tudi sam predsednik Republike Slovenije Borut Pahor: »Zdaj imamo velikansko priložnost in odgovornost, da ta mir in varnost ne glede na vse grenko, kar se vseeno dogaja, ohranimo za nas in seveda za naše otroke in njih otroke in da privarčujemo vsem nam vse gorje sovraštva in vojn. Vsak naj sebe vpraša, koliko in na kakšen način lahko k temu pripomore. Vsekakor mislim, da je eden od tistih, ki je k temu pripomogel ogromno, tovariš in prijatelj Matjaž Špat.«
Z ganljivimi besedami se je vsem, ki so se borili za mir in boljšo bodočnost, zahvalila tudi slovenska senatorka v italijanskem parlamentu Tatjana Rojc:
»Danes imamo nove nedolžne krivce med poslednjimi, med ponižanimi in razžaljenimi, med tistimi, ki bežijo pred vojno in revščino v upanju, da jih bo naš zapadni svet sprejel in jim ponudil roko. Ti poslednji imajo morda drugačno barvo kože, drugačno vero, drugačne navade, ob skrivnem prehodu državnih meja ali ob strahotnem plutju čez Sredozemlje pa nikakor ne nehajo biti člani naše človeške skupnosti.
Učite nas vztrajanja v prepričanju, da je zavest svobode edina možna podlaga našega individualnega in narodnega življenja (…) Naj nas plamenica visoke, dragocene dediščine, ki nam jo izročate, predrage interniranke, interniranci, zaporniki, izgnanci, ukradeni otroci, uporniki, žlahtne Slovenke in Slovenci, spremlja kot stalnica in vodnica naše skupne prihodnosti. Hvala vam iz srca, ker niste klonili. Mi ne bomo pozabili.«
