Madžarski proces proti storilcu poboja pri Peršmanu: »Laž je, da masaker ni razjasnjen«

Peter Pirker je predstavil madžarski sodni proces proti Sandorju Martonu, pripadniku 13. policijskega in SS regimenta. Kot pravi Pirker, je »Amalija Sadovnik, edina priča streljanja pred hišo, glavnega storilca pokola, ki je ranil tudi njo samo, opisala kot mladega, nizko raščenega moža močnejše postave.« Temu opisu je ustrezal madžarski državljan Sandor Marton, v času pokola pri Peršmanu star 17 let. 

Pirker se je posvetil »problematičnim prikazom, luknjam v raziskovanju in novim virom o pravnem epilogu pokola«. Novi viri zadevajo spise iz Državnega arhiva v Budimpešti o sodnem procesu proti Sandorju Martonu in še neobdelane dokumente iz avstrijskega Državnega arhiva. Pirker pravi, da je »avstrijska javnost šele okoli leta 2010 izvedela, da je bil Sandor Marton leta 1949 na Madžarskem nepravnomočno obsojen zaradi udeležbe pri pokolu Peršmanove družine. A tudi leta 2010 ni bilo nič znanega o poteku procesa, o kazni, dosojeni Sandorju Martonu, pa tudi o njem samem.« 

»Tožilstvo v Celovcu je februarja 1946 uradno zaprosilo madžarsko Ministrstvo za pravosodje, naj prične s kazenskim pregonom Sandorja Martona. Madžarsko pravosodje je nato leta 1948 celovško tožilstvo prosilo za dotlej zbrane obtožbe in dokaze proti Sandorju Martonu. Okoli 50 strani iz Celovca se je prevedlo v madžarščino, ta akt je bil osnova procesa proti Sandorju Martonu.« Pri tem madžarskim oblastem ni bilo treba iskati Martona, saj je bil v ječi zaradi podobnih zločinov. Madžarska policija je Martona že leta 1947 aretirala zaradi nedovoljene posesti orožja, med zaslišanjem je preiskovalce »v oči zbodla tetovaža krvne skupine, značilna za pripadnike SS«, tako Pirker. Sandor Marton je na zaslišanju priznal usmrtitev dveh partizanov med Ljubljano in Celovcem. 26. februarja 1948 je bil zaradi nedovoljene posesti orožja in umorov obsojen na pet let ječe. 

Soočen z očitki celovškega tožilstva je Marton zanikal svojo udeležbo pri pokolu na Peršmanovi domačiji, a mu tožilstvo v Budimpešti ni verjelo. Aprila 1949 je bil Sandor Marton zaradi udeležbe pri vojnih zločinih obsojen na doživljenjski zapor s prisilnim delom. Pravobranilec je vložil ugovor proti obsodbi, nakar ta ni bila več pravnomočna. Madžarsko prizivno sodišče je februarja 1950 razveljavilo obsodbo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje na prvi stopnji. Maja 1950 je bil Sandor Marton v zadevi Peršman ponovno spoznan za krivega, kazen pa mu je bila znižana na 15 let ječe. Pravobranilec se je pritožil tudi na to razsodbo, leta 1951 je zadeva pristala na madžarskem Vrhovnem sodišču. To je razsodilo, da je bil proces na prvi stopnji korektno izpeljan. Sandor Marton v ječi preživel osem let, leta 1955 je vložil prošnjo za pomilostitev, skliceval se je na mladostno nepremišljenost. Madžarsko pravosodno ministrstvo je pomilostitev zavrnilo, a je bil leta 1956 Sandor Marton predčasno izpuščen iz zapora.

Masaker pri Peršmanu je torej imel sodni epilog, »v smislu družbenega učinka pa je bilo fatalno, da avstrijska javnost ni nič izvedela o rezultatu procesa proti Martonu,« pravi Pirker. »Tako so se lahko ukoreninili miti in laži, ki se jih vedno znova pripoveduje, recimo, da masaker ni razjasnjen, storilci pa nekaznovani.« 

Avstrijsko pravosodje se je šele leta 1960 na madžarske kolege spet obrnilo z vprašanjem, ali je bil Sandor Marton pravnomočno obsojen in kakšna je bila prestana kazen. »Vendar se je že leta 1949 madžarskim oblastem pripetila napaka v komunikaciji z avstrijskimi pravosodnimi organi. Kot rojstni datum (1903) in kraj rojstva Sandorja Martona so navedli podatke istoimenskega očeta storilca. Avstrijske oblasti napake niso opazile, čeravno so vedele, da je bil glavni storilec v času zločina star 17 let, kar kaže na zelo površno obravnavo primera. Ena od posledic te napake je bila, da na Madžarskem leta 1960 niso našli sodnega spisa, avstrijska javnost pa ni nič izvedela o sodnem pregonu storilca zločina.«