KPD Šmihel je vabilo na spominski pohod: K domačijam pregnanih družin

Okoli 70 udeležencev se je podalo k petim družinam na Bistrici in v Dvoru – k Svecu, Črnku, Poltniku, družini Reckar/Krištof ter Frlinu. Iz župnije Šmihel in z občine Bistrice je bilo med 2. svetovno vojno v nemška taborišča pregnanih 24 slovenskih družin, skupaj 164 ljudi, od tega 54 otrok. 

Udeleženci spominskega pohoda so se minulo nedeljo najprej srečali na Bistrici v Werkhofu, po domače Svečevi domačiji. Pohodnike je po­zdravil predsednik KPD Šmihel Silvo Jernej, o zgodovini hiše pa sta spregovorila Thomas Silbroth in Ulrike Wagner, od leta 2016 lastnika hiše in upravljalca tamkajšnje hiše za goste. Domačija je bila do leta 1936 v lasti družine Kraut, ki je bila leta 1942 med pregnanimi družinami z Bistrice. V času gospodarske krize v 30. letih 20. stoletja je velika kmetija prišla v gospodarske stiske, Krautovi so izgubili lastništvo. Po priključitvi Avstrije nemškemu Rajhu je lastnik domačije po ovinkih postal SS-ovec Sepp Welz, vodja puča nacionalsocialistov v Wolfsbergu julija 1934. Dobil jo je za nizko ceno. Leta 1940 so domačijo preimenovali v Petzenhof. Krautovi so se po vojni vrnili, ni jim pa uspelo, da bi spet postali lastniki domačije. Hiša je prišla v lastništvo Welzovega sina Huberta. V hiši so kasneje proizvajali mesne konzerve, nekaj časa je tam delovala založba Pleschke. »Zgodba hiše in družine Kraut je naju zelo ganila,« sta povedala zdajšnja lastnika Werkhofa, ki nameravata zgodovino hiše v kratkem objaviti za javnost. 

Pohod se je nadaljeval na gorici pri Črnku, kjer je o pregonu družine Partl spregovorila potomka Mateja Mesner. S pesmijo »Čej so tiste stezice« sta na pot izgnanstva spomnili Miriam Kaiser in Anna Polzer. 

Naslednja postaja je bila pri Poltniku na Bistrici. Alojz Kraut je povedal, da doma o pregonu niso veliko govorili, nekaj podatkov je podal iz knjige zgodovinarke Brigitte Entner »Wer war Klara aus Šentlipš/St. Philippen?«. Ded Poltnikove družine Alojz Kraut je umrl v 51. življenjskem letu v pregnanstvu v nemškem Hesselbergu in se ni več vrnil. »Moj ded je veljal za zavednega Slovenca in to so vedeli tudi gestapovci. Bil je osebni prijatelj Prežihovega Voranca,« je povedal Kraut. Družina se je po koncu vojne brez deda vrnila na Poltnikovo kmetijo, kjer pa so živeli ljudje iz Kanalske doline. »Dom je bil prazen, vse so pokradli,« je povedal gospodar Poltnikove kmetije Igor Kraut, katerega oče in stric sta po vpoklicu v nemško Wehr­macht dezertirala in zbežala v Jugoslavijo. 

Pohod se je nadaljeval pri družini Reckar/Krištof na Bistrici, kjer je spregovorila Dragica Reckar, roj. Krištof. Tudi njeni predniki, Feratova družina z devetimi otroki je bila pregnana v Hesselberg. Po pregonu so ostale travme. »Čim je dan šel proti koncu, je mama že zagrinjala zavese, ker so se bali.« Mati Dragice Reckar je bila ob pregonu stara 18 let in je v izgnanstvu morala delati na kmetiji. Mlajša sestra mame, Marija Kaiser, je umrla 13-letna v pregnanstvu zaradi levkemije in je pokopana v Nemčiji. 

Zadnja postaja pohoda je bila pri Frlinu v Dvoru, kjer je spregovoril Gregej Krištof. Frlinov oče je bil leta 1940 vpoklican v nemški Wehrmacht, ko pa je leta 1942 prišel domov na dopust, so tam že živeli optanti iz Kanalske doline. Mame in družine ni bilo več. Ob koncu pohoda je na kitari zaigral še Timon Krištof in s tem se je po štirih urah zaključil ta poučni popoldan. Ob pripovedih potomcev pregnanih družin se je bilo mogoče vživeti v težek čas, ki so ga doživeli naši predniki. Ali kot je na koncu na vrtu pri Frlinu dejal Silvo Jernej: »Še naprej bomo peli in govorili, da se kaj takega nikoli ne bo več ponovilo.«