Iz domačih vasi v taborišče smrti Mauthausen

1.6.2026 Dunaj Wien Damijan Smrečnik

Tudi iz Koroške so se podali na spominski proslavi ob dnevu osvoboditve 9. maja na Dunaju in 10. maja in v koncentracijskem taborišču Mauthausen.

Okoli 40 koroških Slovenk in Slovencev se je 9. maja v organizaciji Zveze koroških partizanov z avtobusom peljalo na Dunaj, kjer so se udeležili spominske proslave ob dnevu osvoboditve. Klub slovenskih študentov na Dunaju (KSŠŠD), Dunajsko združenje avstrijskih antifašistov, odpornikov in žrtev fašizma (KZ-Verband/VdA Wien) ter Zveza koroških partizanov so že petič povabili na slovesnost pri spomeniku jugoslovanskim partizanom.

Mira Gabriel in Gabriel Pasterk iz KSŠŠD v praznično okrašenem tramvaju, ki je udeležence spominske proslave odpeljal na centralno pokopališče k spomeniku.

Po prihodu na Dunaj so udeleženci presedli v okrašeni tramvaj in se skupaj odpeljali do centralnega pokopališča. Slovesnost ob spomeniku sta pevsko oblikovala zbor KSŠŠD pod vodstvom Gabriela Pasterka in Moški pevski zbor Foltej Hartman iz Pliberka, ki ga vodi Martin Kušej. Spregovorili so deželni sekretar KZ-Verband Dunaj Mathias Lichtenwagner, predstavnica KSŠŠD Mira Gabriel, predsednik ZKP Nikolaj Orasche ter slavnostna govornica Elena Messner. Mathias Lichtenwagner je med drugim spomnil, da so spomenik odkrili 9. maja 1986, pred štiridesetimi leti. Pod spomenikom je pokopanih 80 jugoslovanskih vojnih ujetnikov; kot piše na spominski tabli, pa obeležje spominja tudi na 1022 borcev, ki so med letoma 1941 in 1945 padli na ozemlju Republike Avstrije.

Utrinek s spominske proslave ob partizanskem spomeniku

Udeleženci s Koroškega so se 10. maja udeležili še spominske slovesnosti ob osvoboditvi koncentracijskega taborišča Mauthausen, ki se je je letos udeležilo okoli 13.000 ljudi. Vence so položili pri spomeniku Republike Slovenije ter pri obeležju v spomin žrtvam koroških Slovencev, kjer sta zazveneli tudi pesmi »Marija, pomagaj nam sleherni čas« in »Pihljaj, vetrič«. Obeh dogodkov se je udeležila tudi Katja Sturm-Schnabl. Kot otrok je bila skupaj z družino deportirana v koncentracijsko taborišče v Nemčiji. Njeno osem let staro sestro Veri je v taborišču umoril zdravnik.

Govora ob spomeniku

Elena Messner, Slavnostna govornica

DunajWien

O ženskem odporu na ozemljih vzhodne in jugovzhodne Evrope, ki so jih okupirali nacistična Nemčija in njeni zavezniki, se v Nemčiji in Avstriji komaj razpravlja. To še posebno velja za odpor v Jugoslaviji, ki po njenem razpadu izginja iz evropskega spomina. In vendar se je prav tam, tako kot na Koroškem, razvilo ogromno odporniško gibanje, ki se je uspešno zoperstavilo rasističnemu, fašističnemu, antisemitskemu in izkoriščevalskemu nasilju ter osvobodilo svojo med okupatorji razkosano državo. Tu je sodelovalo blizu dva milijona žensk. Aktivne so bile kot borke, pri preskrbi, v saniteti in v komunikaciji. Borile pa so se tudi s pomočjo umetnosti, z vsemi sredstvi, mediji in materiali, ki so jih imele na voljo. Njihov odpor se je izražal v različnih oblikah, v likovni umetnosti, literaturi, fotografiji, tekstilu, glasbi in gledališču. Produkcija avantgardnih umetnic je obstajala poleg umetniških produkcij samoukinj in polpismenih kmetic ter delavk, ki so se šele med osvobodilnim bojem naučile brati, pisati, muzicirati ali sodelovati v gledaliških igrah. Umetniško ustvarjanje ni bilo le sredstvo izražanja, temveč hkrati akt duhovne, čustvene in moralne samouveljavitve, tako individualne kot kolektivne. Umetnost je bila vir političnega in kulturnega izobraževanja, prostor (samo)mobilizacije, sredstvo za soočanje z metafizičnimi vprašanji človekove eksistence, za žalovanje in predelavo travm. Izražala pa je tudi željo po življenju in pričakovanje miru sredi vseprisotnega, množičnega nasilja in terorja, ki ga je prinesla vojna. Bila je prostor upanja. Partizanska umetnost ni bila le antifašistična, temveč tudi emancipacijska: njeno jedro je bilo prepričanje, da ima vsak človek pravico in sposobnost, da se umetniško izraža. V tem smislu smo tudi organizirali razstavo Partizan★ke Art. Razstava – in tudi vsako obeleženje dneva osvoboditve, vsaka akcija ZKP – se bori proti še vedno močnim revizionistom, ki marginalizirajo partizanski odpor in pozabljajo, difamirajo, banalizirajo ali potiskajo v pozabo ženski odpor in njegovo umetnost.

Nikolaj Orasche, predsednik ZKP

DunajWien

»V mojih mislih je upor
v mojem srcu je upor
v mojih udih je upor
moje življenje je upor
še moja smrt je upor«

Ste že pomislili, zakaj?
Ne, tega še niste, ker bi sicer vedeli, da sem med vami.

(Andrej Kokot)

Danes se tu poklanjamo spominu na okoli 1000 upornic in upornikov, ki so se pridružili odporu, prepričani, da lahko le solidarno, združeni v tovarištvu in enakosti, premagajo nacifašizem, ki je ogrožal vse naše narode. To je bilo njihovo vodilo, ki je še vedno živo. Žal nekdanje zlo spet dviga glavo. Zato ne smemo molčati, ljudem je treba vrniti zaupanje v upor, v solidaren upor proti desnemu ekstremizmu. Svoboda vsem ljudem!

Koroški Slovenci v taborišču

Kot pravi zgodovinarka Brigitte Entner, vemo za 35 koroških Slovencev, ki so izgubili življenje v koncentracijskem taborišču Mauthausen, njegovih zunanjih taboriščih oziroma v pridruženem taborišču Gusen.

Njihova imena so:

Georg Andrejovič (1898–1943), Preblje
Franc Brežjak (1885–1944), Zaplaznica
Rudolf Derbodl (1903–1944), Komelj
Karl Dobernig (1881–1945), Prod
Karl Dolanač (1908–1939), Pliberk
Jakob Filar (1896–1945), Tinje
Franc Glinik (1895–1945), Šmarjeta
Mihael Haberc (1891–1945), Podpeca
Ignac Ischep (1899–1945), Podkraj
Josef Jerlich (1902–1944), Zaplaznica
Leopold Juch (1886–1944), Črna
Franc Knappitsch (1909–1941), Šenturh
Jožek Kokot (1923–1944), Kostanje
Franc Križišnik (1890–1942), Čarče
Paul Malle (1906–1939), Svetna vas
Franc Milavec (1889–1945), Brege
Florian Novak (1891–1944), Obirsko
Konrad Oder (1908–1945), Podkanja vas
Leopold Osojnik (1898–1945), Podpeca
Johann Paul (1904–1945), Koprivna
Josef Petek (1901–1939), Dobrla vas
Peter Podbregar (1921–1945), Globasnica
Norbert Poženel (1913–1941), Celovec
Josef Sačen (1894–1943), Komeljski vrh
Pankracij Schwarz (1898–1940), Bela
Aleš Sailer (1880–1943), Komeljski vrh
Matevž Sirnik (1884–1945), Zgornje Libuče
Bartl Stropnik (1886–1944), Komeljski vrh
Josef Sturm (1890–1941), Celovec
Mirko Sumberac (1905–1940), Loga vas
Anton Tuder (1888–1942), Marija na Zilji
Franc Uršic (1914–1944), Dolinčiče
Anton Verčnik (1909–1945), Srednje Trušnje
Eduard Vertnik (1907–1945), Djekše
Johann Vrtnig (1892–1941), Čirkovče
Juliane Petauer (1914–1945), Šentkolman

Jožek Kokot

»Usoda iz Mauthausna, ki se me posebej dotakne, je usoda Jožka Kokota, najstarejšega brata pesnika Andreja Kokota. Po prisilni izselitvi njegove družine je moral delati v za vojno pomembni industriji. V opekarni Hurdis v Baden-Oosu je – čeprav je bilo to strogo prepovedano – navezal stik s sovjetskimi vojnimi ujetniki, ki so tam prav tako delali, ter jim prinašal hrano in tobak. Nekdo ga je ovadil, zato so ga aretirali in ga 3. septembra 1944 iz Nürnberga poslali v koncentracijsko taborišče Mauthausen. Devet dni pozneje so ga skupaj z drugimi zaporniki premestili na prisilno delo v taborišče Ljubelj. Tam so ugotovili, da je koroški Slovenec, kar se je vodstvu taborišča zdelo nevarno, saj so partizani nekaterim zapornikom že pomagali pri pobegu. Ker so ga imeli za možnega povezovalca, so ga v posebnem transportu takoj vrnili v Mauthausen, kjer so ga ponovno evidentirali 21. septembra. Le nekaj dni po svojem 21. rojstnem dnevu, 25. septembra 1944, so ga skupaj z nekim Poljakom in 135 sovjetskimi vojnimi ujetniki obesili. Bil je edini koroški Slovenec, interniran v koncentracijskem taborišču na Ljubelju.« pravi Brigitte Entner.

Peter Kert, pevec MoPZ Foltej Hartman(66)

KonoveceGonowetz

Udeležil sem se izleta in spominskih proslav, ker se mi zdi pomembno, da se spominjamo, kaj so naši predniki morali pretrpeti zaradi svoje materinščine, slovenščine, in pripadnosti slovenskemu narodu. Zelo važno je tudi, da bodo naši otroci in potomci to kulturo spominjanja ohranili.

Katja Sturm-Schnabl, priča časa(90)

DunajWien

Spomini so živi, vsako noč, tega se ne znebiš. Hudo je, ker ni veliko zanimanja, da bi o tem govoril. Danes me skrbi, da fašizem napreduje globalno. Da ima velesila ZDA, nekoč zgled demokracije, vodjo, ki je čisti fašist. To me resno skrbi. Mladim bi povedala, da si naj pridobijo znanja in izobrazbe, da si bodo lahko ustvarili lastno mnenje in ne bodo žrtev propagande.