V soboto, 2. oktobra, je društvo Rožek se spominja/Erinnern Rosegg vabilo na spominsko slovesnost ob desetletnici spomenika za žrtve nacionalsocializma.

Slovesnost se je začela z božjo službo v rožeški cerkvi. Pod vodstvom Anice Lesjak-Ressmann je zapela »skupina akzent«, maševal pa je Jurij Buch. Povedal je, da se spominjamo žrtev, saj jim je bilo vzeto dostojanstvo, pogosto pa tudi življenje. Travmatizirane žrtve, ki so grozote preživele, pogosto niso govorile, ker niso mogle govoriti o doživetem ali niso hotele nikogar obremenjevati. Hkrati mislimo tudi na storilce. Pomembno je, da ne molčimo kot naši predniki, temveč spregovorimo in se skupaj spominjamo. Spominjanje je namreč pomembno, da ne bomo živeli proti človeku, temveč s sočlovekom.

Slavnostni govornik Daniel Wutti

Po maši se je slovesnost nadaljevala pred cerkvijo, kjer stoji spominsko obeležje. Časovna priča Anna Wurm-Olip je brala iz dvojezične knjige, s katero je razkrila zgodovino svoje družine. Kot osmi otrok je bila rojena v v kazenskem zaporu Aichach in ob rojstvu tehtala le 1200g. Položili so jo v škatlo, saj so pričakovali, da novorojenček ne bo preživel. Mamina sestra iz Borovelj je dojenčka skrivaj odnesla iz zapora in ga na Koroškem dala tretji sestri, ki je živela na Obirskem in je otročička negovala in vzgajala do mamine vrnitve. Takšen je bil začetek življenja male Anice, ki se je čez leta začela ukvarjati z zgodovino svoje družine, s tem pa tudi svoje usode. Mama o takratnih dogodkih ni veliko govorila, tete pa so bile bolj zgovorne. Anna, ki je zdaj ponosna babica, je spomine strnila v svoji pripovedi Rojena na kraju smrti … in preživela.

Spominsko obeležje v Rožeku

Slavnostni govornik Daniel Wutti je opozoril, da se v Avstriji žrtvam nacionalsocializma pozornost posveča šele v zadnjih dveh desetletjih, saj je Avstrija bila na strani storilcev, po vojni pa je to derealizirala in se mednarodni javnosti predstavljala kot žrtev, partizane pa prikazovala kot storilce. Wutti je poudaril, da je bilo v Avstriji dolga leta veliko zamujeno pri pouku zgodovine.

Ob koncu prireditve je obiskovalce nagovoril še rožeški župan Franz Werner Richau.

Povedal je, da je zadovoljen, ker so se pred desetimi leti v občini odločili za postavitev spominskega obeležja. Povedal pa je tudi, da je pri referatu slavnostnega govornika pogrešal besedo »sprava/Versöhnung«. Dotaknil se je (pred)vojne preteklosti in zagotovil: »So sind wir nicht!« Nagovor je zaključil v slovenščini in poslušalce pozval: »Delajmo skupaj za našo domovino!«