Spomin kot opomin v kriznih časih, da se hudi čas ne bi vrnil v takšni ali  drugačni obliki. To je bila osrednja izpoved sobotne spominske prireditve na kraju bivšega kaceta Ljubelj sever v soboto, 11. junija 2022.

Na spominsko prireditev je kot zadnja leta vabil Komite Mauthausen Kärnten-Koroška. Prvo spominsko proslavo za žrtve kaceta na Ljubelju na avstrijski oziroma koroški strani pa so v osemdesetih letih prejšnjega stoletja v okviru Rožanskega izobraževalnega tedna RIT in na pobudo SPD Borovlje priredila slovenska prosvetna društva iz Roža. Na slovenski strani se žrtvam kaceta poklanjajo že od petdesetih let prejšnjega stoletja.

Po polaganju vencev pred vhodom v predor je predsednik komiteja Manfred Morokutti poudaril, da je vsem trenutnim krizam in vojnam navkljub treba ohranjati spomin na nacistične zločine kot na Ljubelju, ker se moramo učiti iz zgodovine, da se ne ponavljajo.

Iz zgodovine, tako deželni glavar Kaiser, se človeštvo očitno ne uči, kajti kako je sicer mogoče, da danes spet doživljamo napadalno vojno kot v Ukrajini in spopade po svetu. Dejstvo je, da le 25 odstotkov človeštva živi v bolj ali manj demokratičnih družbah in da demokracija peša. Zato se moramo tudi pri nas dnevno zanjo odločati, se zanjo boriti. Daniel Simon, presednik Amicale française de Mauthausen, je svaril pred poenostavljenim spominjanjem na žrtve nacizma in upornike proti njemu. Na to da je opomnil že Boris Pahor, ki je sam bil žrtev nacizma in upornik proti njemu. 

Govorite o pregonu!

Proslava na Ljubelju je bila tudi v znamenju 80-letnice pregona koroških Slovencev. Kot priča časa je navzoče pozdravil Nužej Tolmajer, rojen leta 1942 v pregnanstvu. V spisu, ki ga je prebral njegov vnuk Simon Lampichler, je vprašal, zakaj da so pregnanci tako dolgo molčali o zločinu pregona? Njegova mama Marija Tolmajer je šele konec 80-ih let prejšnjega stoletja, torej štirideset let po pregonu, začela o tem govoriti, kar zanjo tudi takrat ni bilo enostavno. Nužej Tolmajer je zato poudaril: »Poznejšim rodovom moramo dati živ spomin na pregon. Zato se je treba v družinah pogovarjati in zbuditi zanimanje za polpreteklo zgodovino koroških Slovencev. Samo tako je mogoče razumeti usodo posameznih družin.«

Zgodovinar Peter Pirker, ki na innsbruški univerzi raziskuje obdobje nacizma in je zaslužen za postavitev spomenikov za žrtve nacističnega terorja v Zgornji dravski dolini, je omenil raziskovalno študijo treh koroških nacističnih znanstvenikov, ki so kmalu po nacističnem preobratu v deželi naredili študijo o koroških Slovencih. Študija, shranjena na innsbruški univerzi, je v bistvu bila podlaga za pregon koroških Slovencev. Eden od udeležencev pri študiji, Richard Wannert, je pozneje bil vodja koroške »Umsiedlungsstelle«,  za pregon leta 1942 pristojnega nacističnega urada za preseljevanje. Slovencem, za katere je bil pregon usodna zareza, je v bistvu ostal le še upor, če so hoteli preživeti in  ohraniti svoje dostojanstvo. Pirker je svoj govor končal z zahtevo po poimenovanju današnje Windischkaserne v Celovcu po upornici ali uporniku proti nacizmu. General Alois Windisch je bil nemški general, zaradi zaslug v boju proti Norvežanom in partizanom sta ga visoko odlikovala Hitler in Ante Pavelić, vodja ustaške Nezavisne države Hrvatske. Če spominjanje res osvobaja in če avstrijska vojska samo sebe jemlje resno, potem je skrajni čas, da imenovano kasarno preimenuje, je svoj govor sklenil Pirker. Dijaki in dijakinje CHS Beljak so pripravili  foto-razstavo o kraju taborišča, glasbeno pa je proslavo olepšal trio Toni Uran, Ingrid Shwarz in Tobias Heranig.