Albert Lichtblau je zgodovinar, avtor, kurator in filmski režiser. Dela kot profesor za sodobno zgodovino, je vodja zgodovinskega oddelka in namestnik vodje centra za judovsko kulturno zgodovino solnograške univerze. Za projekt »Survivors of the Shoah« organizacije Visual History Foundation Stevena Spielberga je naredil številne intervjuje s preživelimi in storilci. Je avtor številnih knjig, med drugim »Nationalsozialismus in Wien: Opfer. Täter. Gegner.«. Lichtblau je bil član kuratorske ekipe, ki je organizirala deželno razstavo »Entfernung – Österreich und Auschwitz«. Ta je letos na ogled v državnem muzeju v Auschwitzu ter na Dunaju in Solnograškem. Pogovor o razstavi, vlogi Avstrije med
nacionalsocializmom ter o intersekcionalnosti.
Ste del kuratorske ekipe deželne razstave »Entfernung – Österreich und Auschwitz«. Razstava je v bivšem koncentracijskem taborišču Auschwitz-Birkenau, kjer je danes državni muzej. Kako ste zasnovali razstavo?
Albert Lichtblau: V kuratorski ekipi nas je bilo šest. Jaz sem bil pristojen za znanost. Idejo za koncept je imel Hannes Sulzenbacher, ki je bil glavni kurator. Ideja je bila pokazati zgodbe Avstrijcev in Avstrij v bloku 17 k na tem mestu, na Heldenplatzu pa paralelna zgodovinska dogajanja. Povezava bi nastala z video-instalacijami. V Auschwitzu se projicira objekte, povezane z Avstrijo, na steno. Toda če greš za steno, tam ni nič. V sistemu koncentracijskega taborišča Auschwitz-Birkenau je postalo vse, kar je bilo Avstrija, spomin. Druga povezovalna točka je virtualna knjiga gostov. V razstavi lahko pišeš na monitor, pisava izgine in se v Avstriji spet pokaže kot projekcija.
Meni je bila ideja zelo všeč, ker z razstavami v Auschwitz-Birkenau zelo težko dosežeš ljudi iz Avstrije, od koder pride vsako leto okoli sedem ali osem tisoč ljudi.Tudi zaradi prostora v državnem muzeju se ni mogoče posvetiti vsaki temi. V Auschwitz-Birkenau hodiš skozi prostore, ki so polni kovčkov, las in protez. Vidiš te originalne prostore in je zelo pretresljivo. Potem greš nazaj k deželnim razstavam, toda pogosto si tedaj emocionalno že precej zdelan. Zdi se mi važno, da naredimo nekaj specifičnega v Avstriji.
Bili ste pristojni za znanstveni aspekt razstave. Na kaj ste se osredotočili?
Pri razstavi nam je bilo važno, da ne bo preobširna, zato smo se bolj posvetili primerom in mehanizmom. Avstrija je bila zelo vpletena v načrtovanje koncentracijskih taborišč in to smo med drugim pokazali v razstavi. Obdelali smo zgodovinski kontekst, ki se prične v Avstriji. Začeli so s polarizacijo, hujskanjem, terorjem, anšlusom. Z začetkom druge svetovne vojne je bilo treba okupirati regijo. Neka študentka je odkrila fotografije starega očeta o t. i. »Vogelfeldzugu« iz leta 1939. Te slike smo potem vključili v razstavo. Drugi element, ki je bil potreben za to, da smo prispeli do točke gradnje taborišč, je organizacija oz. struktura. Nacionalsocialisti so vedno hoteli ljudi identificirati. Imenovali so neko sovražno skupino in jo zaznamovali. Pri Judih so to storili z označevanjem z judovsko zvezdo, pri Romih in Sintih z getoizacijo. To zaznamovanje se je nadaljevalo do Auschwitza, kjer so nacionalsocialisti označili tiste, ki so lahko dan preživeli, in tiste, ki so jih takoj usmrtili v plinskih celicah. Te mehanizme smo hoteli obdelati in prikazati v razstavi.
Ukvarjali ste se z vlogo Avstrije, ki je dolgo vztrajala pri mitu o »prvi žrtvi nacionalsocializma« in zavračala vsako odgovornost. Kako ste ravnali s tem mitom?
Leta 1987 je bila prva deželna razstava, ki so jo v velikem delu sooblikovali ljudje, ki so bili del upora v Auschwitzu. Eden od razstavljenih objektov je bil zemljevid Avstrije, na katero stopajo škornji. Naslov je bil: »11. März 1938: Österreich erstes Opfer des Nationalsozialismus«. To je tedaj enostavno še bil primarni narativ Avstrije. Tudi za upornike je to včasih bila važna pripoved. Danes seveda vemo, da ni bilo nobenega oboroženega upora proti anšlusu. Zvezni kancler Kurt Schuschnigg je odstopil, ker ni hotel »prelivati nemške krvi«.
Vzeli smo te informacijske table iz prve razstave in jih postavili v razstavo v Hiši zgodovine na Dunaju. V Auschwitzu to ni bilo mogoče, vsaj muzej ne kaže ničesar po času koncentracijskega taborišča. To je nekako absurdno, vendar do gotove mere to tudi razumem. Države želijo z deželnimi razstavami pogosto le pokazati, da imajo kar najboljšo politiko spomina.
V Auschwitzu (…) muzej ne kaže ničesar po času koncentracijskega taborišča. To je nekako absurdno.
Albert Lichtblau
Skupaj z Martinom Kristom ste napisali knjigo »Nationalsozialismus in Wien: Opfer. Täter. Gegner.«, ki obravnava med drugim pogoje za razvoj nacionalsocializma. Zakaj so ljudje zapadli vplivu nacionalsocialistične ideologije?
Razlage oseb iz tega časa zame večinoma niso zadovoljive. Ljudje so pogosto zelo defenzivni, govorijo o brezposelnosti in obljubah Hitlerja. Ampak v Avstriji je po enem letu in pol bila vojna – te razlage torej ne zadostujejo. Mislim, da je treba videti to zadevo bolj globalno. V Evropi je po prvi svetovni vojni in španski gripi vladal velik občutek izčrpanosti. Drama tega časa je bila, da so demokratične opcije bile zelo šibke oz. so jih uporabljale politične skupine, ki so v bistvu hotele spodkopati demokracijo. V 1930-ih letih so ljudje imeli občutek, da bo ali šlo v smer fašizma ali v smer komunizma, vsekakor se je torej napovedovala totalitarna vlada. V Avstriji, razen pri koroških Slovencih, skoraj ni bilo upora. Naštevamo lahko mnogo razlogov – od terorja do politične indiferentnosti. Vendar to vseeno ne pomeni, da razumeš, kako se je lahko Dunaj, ki je pred časom nacionalsocializma vedno simboliziral modernost, tako spremenil.
V razstavi smo se ukvarjali tudi z možnostmi delovanja ljudi. Nosilna stebra med nacionalsocializmom sta poziciji storilcev in žrtev. Toda med tema pozicijama je mnogo sivine. Bili so ljudje, ki so se upirali, ki so upornikom pomagali, ki so režimu pomagali, ki so profitirali od režima itd. Recimo nek znastevnik, ki je v času sistematičnih usmrtitev raziskoval ptice v Auschwitzu in jih potem nagačene prinesel na Dunaj.
Martin Hasenöhrl, Bernhard Braunstein in vi ste naredili dokumentarni film »Der wohlwollende Diktator«, ki prikazuje neke vrste menjavo pozicij. Kako ste doživeli delo na filmu?
»Dobrohotni diktator« Norbert Abeles, ki je protagonist filma, je leta 1938 kot otrok judovskih staršev s t. i. »transportom otrok« zbežal z Dunaja v Veliko Britanijo. Leta 1956 je Abeles prišel v Afriko kot kolonialni uradnik v službi britanske kolonialne službe, danes pa živi z ženo in več kot desetimi zaposlenimi v Nkhotakoti ob jezeru Malawi. Ljudje, ki zanj delajo, so popolnoma zadolženi in verjetno nikoli ne bodo prišli iz tega sistema in socialnega pritiska.
Žrtve oz. preživele nacionalsocializma se pogosto zelo nekritično idealizira. Abeles me je zanimal, ker je kljub svoji osebni zgodovini ostal v avtoritarnih državah, katerih strukture so primerljive s fašizmi, in se tam prilagodil. Šlo je za več zgodb v filmu: na eni strani begunec iz Avstrije beži v Afriko, na drugi strani je pod vprašanjem moralna prevlada, kakršno imamo danes. V teh zadevah ni hitrega odgovora, a pozivajo k razmišljanju o etabliranih miselnih obrazcih.
Ena vaših žarišč v raziskovanju je upor proti nacionalsocializmu. Kako ocenjujete današnjo recepcijo upora koroško-slovenskih partizanov in partizank?
Partizane se pogosto vidi zelo ambivalentno oz. se jih ne spoštuje. Eden od razlogov je, da so se nacionalsocialisti po napadih oz. umorih s strani partizanov vedno masivno maščevali, za kar pa potem niso dolžili nacionalsocialistov, temveč partizane.
Vidim paralelo z dezerterji iz Goldegga, kjer v kraju naletiš na podobno negativno pobarvano pripoved. Med prebivalci kraja sploh niso priznani. Dolži se jih, da so nacionalsocialisti nad nekaterimi družinami izvajali masiven teror. Dezerterji so zanikali ravno tisto, kar je večina prebivalstva imela za izgovor: da je bilo treba izpolnjevati dolžnost, kajti pokazali so, da ni bilo treba biti slepo poslušen, temveč da obstaja tudi individualna morala, po kateri lahko ravnaš.
Delali ste v centru za raziskovanje antisemitizma TU Berlin in raziskujete zgodovino Judov v Avstriji. Kako vidite antisemitizem v Avstriji in kako vpliva nanj pandemija?
Tako imenovani »nasprotniki korone« se danes pogosto poslužujejo pojma holokavsta ali simbola judovske zvezde. Delajo se, kot bi bili preganjanci.
To je popolno zlorabljanje zgodovine. Antisemitizem se izraža v različnih oblikah. Imaš verbalno raven, antisemitizem, usmerjen proti objektom, in antisemitizem, usmerjen proti ljudem. Alarmiran sem, ker se na drugi in tretji ravni vedno več dogaja, vedno več je vandalizma in napadov na osebe. Za ljudi iz judovske skupnosti, posebno za ljudi, ki vidno pripadajo skupnosti, obstaja stalna nevarnost.
Eno vaših razsikovalnih področij je intersekcionalnost. Kako bi lahko podprli ljudi, ki so diskriminirani celo po več kategorijah diskriminacije?
Adorno pravi v svojem eseju »Erziehung nach Auschwitz«, da smo že izgubljeni, če prepozno začnemo z refleksijami na vrednote. Oblikovanje humanistične in demokratične družbe je naloga vzgoje. Danes se borimo proti mnogim mlinom na veter, ki posebno po spletu sprožajo sovražna mnenja in drže. Dramatičen je vtis, da hočejo ljudje enostavne odgovore. A svet ni enostaven in primernih odgovorov ne moreš fiksirati, spreminjajo se glede na razvoj situacije. Moramo reflektirati in biti pripravljeni, ukvarjati se moramo s temi temami.
Po mojih izkušnjah je najbolje, da se ljudje iz različnih življenjskih realnosti in skupin spoznajo in se pogovarjajo. Seveda pa to ne sme biti v odgovornosti le ene skupine. Na primer: Judje bi morali spoznavati na stotine ljudi, da bi vsak Avstrijec spoznal koga iz te skupine. To je nemogoče in tega tudi ne moremo zahtevati.
V glavnem želim v šolah več priprave mladine na teme holokavst, intersekcionalnost ali na splošno večkulturnost. Če je tu določena osnova poznavanja, je mladina bolj odprta za dodatno znanje.
