V Selah so se minulo nedeljo, 30. aprila, z mašo in spominsko prireditvijo dostojno spomnili 13 žrtev iz Sel, Železne Kaple in Borovelj. Pred 80 leti, 29. aprila 1943, so jih obglavili v Sivi hiši na Dunaju. Ob 80. obletnici tega zločina objavljamo restavrirane slike umorjenih oseb (© Hanzi Čertov & Würcher Media) s kratkimi življenjepisi, deloma iz knjige zgodovinarke Brigitte Entner »Kaj človek vse doživi«, ki so jih recitatorke prebrale v Selah. 

»Le kaj bi brez spomina in le kaj bi mi in vsi tisti pred nami brez upanja,« je ob začetku spominske prireditve v Selah povedala Milena Olip, predsednica KPD Planina Sele. »Zbrali smo se ob spominski svečanosti, da naši spomini ne bodo zbledeli in da naše upanje ne bo ugas-nilo, je dodala in v imenu vseh prirediteljev pozdravila številne goste v farni dvorani v Selah.

Že 80 let je minilo od obglavljenja 12 moških in ene ženske iz Sel, z Obirskega, iz Železne Kaple in Borovelj. Govor je tudi o tako imenovanih »selskih žrtvah«, ta pojem pa se je po mnenju zgodovinarke Brigitte Entner razvil predvsem zaradi njihovega skupnega groba v Selah pred cerkvijo, kjer so jih pokopali novembra 1949 (glej slika spodaj). 

12. aprila 1943 v Celovcu je nacistični sodnik in predsednik volksgerichtshofa Roland Freisler na smrt obsodil trinajsterico iz Sel in okolice, 29. aprila istega leta so jih vseh 13 obglavili v Sivi hiši na Dunaju. »Nacisti so želeli s tem procesom in smrtnimi kaznimi ustrahovati prebivalstvo in preprečiti, da bi ljudje še naprej podpirali partizane in se vključevali v upor proti nacistični strahovladi. To ni uspelo, nasprotno, upor je potem postal še bolj intenziven,« razlaga Entnerjeva, avtorica knjige o uporu in preganjanju v občini Sele z naslovom Kaj človek vse doživi. Poudarila je, da se je v občinah Sele in Železna Kapla nadpovprečno veliko moških uprlo vpoklicu v nemški wehrmacht.  Družinski člani umorjenih oseb še nekaj časa po izvršenih smrtnih kaznih na Dunaju o tem niso bili obveščeni, saj obstajajo pisma iz maja in junija 1943, v katerih sorodniki oblasti prosijo za bolj mile kazni. Kako je prišlo do procesa? Zgodovinarka Brigitte Entner: »Po izdaji bunkerja pri Hlipovčniku so nacisti do januarja 1943 v Selah in okolici aretirali približno 200 oseb, približno polovica od teh so bile ženske. Na koncu je bilo pri državnem tožilstvu obtoženih 71 moških in 63 žensk.« Proces v Celovcu pod vodstvom Freislerja se je začel že v začetku aprila. Zakaj so po mnenju Entnerjeve prav teh 13 oseb obsodili na smrt? »To je bilo naključje, ne smemo pozabiti, da ti ljudje večinoma niso znali nemško in so bili odvisni od prevajalcev. Pri zaslišanjih so jih močno pretepali in tako iz tega ali onega izsilili izjave.« 

Pogreba se je udeležilo več sto ljudi. Slika: Franc Košutnik/arhiv SZI Celovec

Nedeljska spominska svečanost v Selah je bila razdeljena na dva dela. V prvem so predvajali poslanico avstrijskega predsednika A. Van der Bellna, ki je med drugim izjavil, da ima »neomejeno spoštovanje za vse ljudi, ki so se med drugo svetovno vojno uprli fašizmu. Vzgled so nam vsem.«

Selski župan Heribert Kulmesch je v svojem govoru citiral avstrijskega zveznega predsednika Rudolfa Kirschlägerja, ki je leta 1978 rehabilitiral žrtve: »Niso brez časti in nikdar niso bili.« Načrtovano je bilo, da bo na spominski svečanosti spregovoril tudi predsednik dunajskega deželnega sodišča Friedrich Forsthuber, a je moral svoj prihod iz družinskih razlogov odpovedati. Njegov govor je v Selah prebral Nanti Olip. Forsthuber: »Vseh 13 so bili žrtve nečloveškega diktatorskega režima. Njihov upor je svetleč primer za prizadevanje za svobodo in človečnost.« 

Ob 80. obletnici so obnovili spominski plošči, ki ob vhodu v staro selsko cerkev spominjata na žrtve in kamor so tudi letos položili vence. Hanzi Čertov se z Iniciativo Hlipovčnik trudi za živo kulturo spominjanja: »Obnovili smo spominski plošči, popravili nekaj napak in restavrirali slike žrtev. Pri obnovi slik je pomagala umetna inteligenca, glavno delo pa so opravili grafiki podjetja Würcher Media. Vložili smo veliko dela in popravili slike piksel za pikslom, kvaliteta je enkratna.« Sveto mašo je daroval Drago Svetko, oblikoval jo je Obirski cerkveni zbor, proslavo pa so spremljali MePZ PD Sele, Komorni zbor Borovlje, MoPZ Valentin Polanšek in tamburaška skupina Tamika.

Vse slike najdete tukaj: Povezava


FRANC GREGORIČ, Hlipovčnik, se je rodil 4. oktobra 1901 kot sin kovaškega mojstra in stanovalca Malovodnikove kajže Simona Gregoriča in njegove žene Marije Ogriz. Hodil je šest let v osnovno šolo, vendar pa je moral po izbruhu prve svetovne vojne šolanje prekiniti. Leta 1924 je prevzel Spodnjega Hlipovčnika, posest svojih starih staršev. Bil je kmet, star 41 let in obsojen na smrt, ker je upornike, ki so pod njegovo hišo delali bunker, oskrboval s hrano in jih svaril pred sovražniki.

JAKOB ORAŽE, Spodnji Jug, rojen 17. julija 1902 kot sin zakoncev Josefa Oražeja in Marije Hribernik. Njegovi starši so umrli zelo zgodaj. Pri petih letih ni imel več nobenega od staršev in je odraščal pri  stricu. Obiskoval je dvorazredno ljudsko šolo v Selah. Bil je gozdni delavec, star 40 let in obsojen na smrt, ker je nekaterim lačnim partizanom dal hrano.

JERNEJ ORAŽE, Ožbavt, se je rodil 12. avgusta 1902 kot sin Johanna Oražeja, žagarskega mojstra na Mlečnikovi žagi, in njegove žene Marije Oraže. Prevzel je posest svojih staršev in dodatno delal tudi kot tesar. Jernej Oraže se je zgodaj politično socializiral in je bil že leta 1933 zaradi svojih političnih aktivnosti aretiran in 14 dni zaprt v Celovcu. Bil je gozdni delavec, star 40 let in obsojen na smrt zaradi zvez s partizani, ki so pri njem imeli večkrat tudi seje in posvetovanja.

JURIJ PASTERK se je rodil 12. aprila 1903 v Lobniku. Upornikom je pomagal pri njihovem delovanju ter jim po besedah obsodbe pomagal za njihovo delovanje navduševati tudi še druge. Bratu, ki je bežal v Jugoslavijo, je za pobeg dal na razpolago hrano in nekaj obleke. Bil je kmet, star 40 let in obsojen na smrt, ker je podpiral upornike ter jih oskrboval s hrano.

IVAN DOVJAK se je rodil 23. decembra 1905 na Srednjem Kotu v hiši staršev svoje matere Marije Dovjak, hčerke lastnika domačije Hajnž. Njegov biološki oče je bil poklicni lovec iz Sveč. Ivan Dovjak je skupaj s polbrati in polsestrami odraščal na Rutah pri Borovljah, kjer je obiskoval tudi ljudsko šolo in se kasneje izučil za puškarja. Bil je puškar, star 37 let in obsojen na smrt, ker je partizane oskrboval s strelivom in orožjem.

JANEZ ORAŽE, Ožbavtov, se je rodil 12. maja 1925 kot sin Ane Oraže in Feliksa Maleja. Po ljudski šoli je obiskoval kmetijsko šolo v Celovcu. S petnajstimi leti je dobil službo pri državni pošti in kmalu zatem se je zaposlil na celovškem kolodvorskem poštnem uradu. Bil je pismonoša, star komaj 18 let in obsojen na smrt, ker je zatajil srečanje z uporniki, ki so imeli skrivališče na Setičah.

FLORIJAN KELIH, Meležnik, se je rodil 30. aprila 1908 kot peti otrok zakoncev Franca Keliha in Helene Božič. Le eno leto je obiskoval ljudsko šolo, v kateri je pouk potekal v slovenščini. Do svojega 18. leta je delal na kmetiji svojih staršev potem pa je za različna lesarska podjetja delal kot drvar. Njegovi otroci so bili v času aretacije stari med tri in dvanajst let. Bil je gozdni delavec, star 39 let in obsojen na smrt, ker je na skednju skrival Tomaža Olipa.

FRANC PRISTOVNIK, Husov, se je rodil 30. junija 1910 kot sin posestniškega para Simona Pristovnika in Gertraud Piskernik s Šajde. Ker je s trinajstimi leti izgubil tri prste na desni roki, se ni izučil nobene obrti, temveč je skupaj s starši in sestro delal na domači kmetiji. Bil je aktiven član slovenskega kulturnega življenja v Selah in zaradi svojega delovanja že aprila 1941 aretiran in po slabem mesecu zopet izpuščen. Aprila 1942 so njegovo nosečo zaročenko z njenimi starši in z dvema sestrama izselili in deportirali v Nemčijo. Bil je kmet, star 32 let in obsojen na smrt, ker je posodil Tomažu Olipu in Jakobu Oražeju orodje, da so zidali podzemeljski bunker.

TOMAŽ OLIP, Ogradnik, se je rodil 17. decembra 1913 kot sin Marije Olip. Njegova mati je bila sestra Tomaža Olipa, Jereba. Po obisku šole je delal pri raznih kmetih in nazadnje tudi kot drvar. Bil je tudi član slovenskega kulturnega društva v Selah in navdušen pevec. Bil je gozdni delavec, star 29 let in obsojen na smrt, ker je pisal o svojih doživljajih v tem težkem času dnevnik.

MIHA ŽUPANC se je rodil 30. avgusta 1909 na Obirskem. Od vsega začetka je podpiral delovanje upornikov, med drugim svojega brata, ki je zbežal v Jugoslavijo. V obtožnici Freislerja piše, da je dvema neznancema dal kos kruha in nekaj mleka. Miha Županc je bil preprost človek, enostaven kajžar, star 34 let in obsojen na smrt, ker je podpiral upornike ter jih oskrboval s hrano.

FRANC WEINZIERL se je rodil 14. septembra 1912 na Suhi pri Rebrci. Med vojno je bil aktiven povezovalni člen med uporniki, ki so se skrivali v gozdu. V obtožnici sodnika Freislerja je zapisano, da naj bi podpiral načrte, ki so spodbujali Slovence k nasilnemu uporu proti izseljevanju. Bil je kmet, star 31 let in obsojen na smrt, ker je podpiral upornike ter jih oskrboval s hrano.

MICKA OLIP, rojena Županc, se je rodila 29. marca 1913 na Obirskem. V času upora je bila tesno povezana z bratom, ki je bil član organiziranega upora proti nemškemu okupatorju. Nekaterim je pomagala tudi pri pobegu in jih oskrbovala s hrano. Bila je priložnostna delavka, stara 30 let in obsojena na smrt, ker je Ivanu Rozmanu od brata prenesla pismo v Celovec, v katerem je pisalo, naj se pridruži uporniškemu gibanju.

URH KELIH, Meležnik, se je rodil 22. junija 1912 kot sin Franca Keliha in Helene Božič. Že v šolskih letih je moral delati kot pastir, pozneje, tako kot brat Florijan, pa je bil gozdni delavec. Bil je gozdni delavec in obsojen na smrt zaradi kosa kruha in mesa, ki ga je dal upornikom. Usmrtili so ga skoraj 31-letnega dva dni po drugem rojstnem dnevu njegovega sina.