Krstna uprizoritev »Veter v grapah Korotana«: »Pa saj smo Korošci!«

V torek, 24. maja, ob 20. uri so v pliberškem kulturnem domu uprizorili dramski tekst Martina Kuchlinga »Veter v grapah Korotana«. Besedilo je napisal ob 100. obletnici koroškega plebiscita in če koronavirus ne bi povzročal težav, bi bila prva uprizoritev leta 2020 ob slovenskem gledališkem prazniku v celovškem mestnem gledališču.

Mihi Kristof-Kranzelbinder je režiser te performativne gledališke predstave, v kateri igrajo Katharina Pajenk, Miran Kelih in Leonard Krušic. Njihovo igranje temelji na gibu in mimiki, medtem ko je govorjenje izključno predvajano kot zvočni posnetek v sozvočju z glasbo (poleg igralcev sta glas prispevala Mirijam Gallob in režiser). 

V ospredju dogajanja uprizoritve je človek kot skupek dogodkov, na katere nima neposrednega vpliva, ali, kot piše na gledališkem listu, »človek kot igrača usode med mlinskimi kamni zgodovine 20. stoletja«. Za Korotan so to prelomne letnice 1945, 1972 in 1920 – prav v tem zaporedju. »Zdelo se mi je prav, da postavim začetek na konec, da ob koncu gledam na osamljenega mladega človeka, ki je leta 1920 na začetku svoje poti, hkrati pa vem, da ga je medtem že pohodila zgodovina. Ker glede tega ni začetka in ne konca,« je režiser razložil svojo dramaturško odločitev za nelinearni dogajalni čas v performansu. Prva prelomnica je vračanje iz pregnanstva, druga je obdobje vandalskih dejanj (poznano kot »mazaške akcije« ali »ortstafelsturm«) in tretja je ljudsko glasovanje ali koroški plebiscit, po katerem je Koroška pripadla Avstriji. Posebnost predstave je poleg zvočnega posnetka in scenografije s tremi prizorišči – dvorana kulturnega doma je na prvi pogled nenavadna in domiselno izkoriščena – tudi natančna koreografija skozi celotno predstavo. Gledalci kot poslušalci zvočne zgodbe smo priča družini, ki je prispela iz pregnanstva v svoj nekdanji dom na Koroškem. Čustvena stiska, obujanje spominov, tolažba ob vsem pravkar doživetem peklu in tudi ob neznani prihodnosti so teme, ki spremljajo prvi del. Ko se dogajanje prestavi v čas 1972 in 1920, so teme pogovorov usmerjene na premišljevanje o tem, na kateri strani je bolje ostati, za katero stran je bolje glasovati, katero identiteto je bolje živeti: Kraljevino SHS ali Avstrijo? Pojavljajo se spori, ki delijo manjšino Slovencev na Koroškem na dva tabora. Pri tem brezkončnem konfliktu pa marsikoga navdihne izjava mladega dekleta: »Ne vem, kaj imaš vedno z Nemci in Slovenci. Pa saj smo Korošci! Skupaj tu živimo in znamo oba jezika.« Predstava je tako tudi poučna in v gledalcu sproži refleksijo, premislek o veliki problematiki Koroške – narodni identiteti.          

Iz rubrike Kultura preberite tudi