Celovec »Ne hčere ne sina po meni ne bo, dovolj je spomina: me pesmi pojo.« Tako piše na spomeniku, postavljenem v čast Valentinu Vodniku leta 1889 ob 70. obletnici njegove smrti pred nekdanjim ljubljanskim mestnim licejem, kjer je Vodnik poučeval. Poslopja gimnazije, še prej je v njem bil frančiškanski samostan, ni več, razdejal ga je potres na veliko noč leta 1895, in na izpraznjenem mestu je nastala slovita ljubljanska tržnica. Spomenik pa je ostal. In ostal je tudi spomin na vsestranskega izobraženca. Na prvaka na številnih področjih.
V začetku letošnjega januarja, 8. v mesecu, je minilo 200 let od smrti Valentina Vodnika, ki se je rodil 3. februarja 1758 v Zgornji Šiški pri Ljubljani (nekdanja kmečka vas je danes urbaniziran del slovenske prestolnice). Ob obletnici so v Gorenjskem muzeju v Kranju pripravili razstavo z naslovom Kranjcev prvi poet: 200 let od smrti Valentina Vodnika. Ta torek so jo v Noči knjige ob mednarodnem dnevu knjige predstavili in odprli za koroško javnost v knjigarni Haček v Celovcu.
Avtorici Anja Poštrak in Barbara Kalan na njej prikazujeta življenjsko in ustvarjalno pot avtorja prve slovnice slovenskega jezika, napisane v celoti v slovenščini (1811), avtorja prvega slovenskega učbenika za poučevanje v materiščini in izdajatelja prvega slovenskega časnika, Lublanskih novic, ki so izhajale med letoma 1797 in 1800. Valentin Vodnik je napisal tudi prvo slovensko kuharico, pisal je pesmi, bil učitelj na ljubljanski gimnaziji, v svojem času bil eden vodilnih slovenskih izobražencev, ob številnih dejavnostih pa je vseskozi deloval tudi kot duhovnik. Leta 1794 je želel osvojiti najvišji vrh na Slovenskem, Triglav, a se je moral obrniti na Malem Triglavu. Tam na njegov vzpon še danes spomninja spominska plošča. Vse to in še več pa je mogoče izvedeti tudi na razstavi o Valentinu Vodniku v celovškem Hačku.
