Žegnanje v Kortah je zaživelo leta 1992, letos je po odpovedi v preteklem letu zopet privabilo množico obiskovalcev od blizu in daleč, ki so v nedeljo, 17. julija, uživali v glasbi in druženju.
Če bi tujec na tretjo nedeljo v juliju prišel skozi sotesko Korške peči in po makadamu prispel do korške cerkve Svetega križa, bi pred seboj ugledal tako množico ljudi, da bi verjetno mislil, da do tega odmaknjenega konca sveta vodi še kaka druga pot kot le tista, po kateri je prispel.
Okoli 700 ljudi se je letos zbralo v Kortah na že tradicionalnem žegnanju, ki ga organizira obirski farni svet, koordinira pa Regina Smrtnik. Sveto mašo je živim, rajnim in domovini daroval upravitelj obirske fare Drago Svetko. Mašo je sooblikoval cerkveni zbor iz Sel, del nje pa je bila tudi procesija pred cerkvijo Svetega križa.
»Z žegnanjem v Kortah smo na pobudo mame Regine začeli, ko sem imela dve leti, to je leta 1992,« je povedala gostoljubna domačinka Anja Smrtnik. Na letošnjem žegnanju nam je najprej nekaj nežnih dalmatinskih pesmi zaigrala tamburaška skupina Tamika iz Železne Kaple. Sledil je hišni band žegnanja Trio Pegrin, ki ga sestavljajo oče Breti Kutschnig na diatonični harmoniki ter sinova Roman na pozavni in Engelbert na klarinetu. Družinski trio skupaj nastopa že več kot trideset let in je, kot rečeno, s svojo instrumentalno ljudsko in narodno-zabavno glasbo popestril vsa dosedanja korška žegnanja. Po vokalni plati pa prireditev brez dvoma nosijo Smrtnikovi fantje, ki so letos najprej zapeli skupaj s Selani. Njihovemu nastopu so sledili radiški Zotlarji v polni postavi s kitaro, harmoniko, klarinetom, pozavno in oprekljem.
Korškega žegnanja v tej obliki ne bi bilo mogoče izpeljati brez angažirane ekipe prostovoljk in prostovoljcev, ki so pripravljeni tri dni delati za »božji lon«. Letos se je pod mogočno lipo pelo, pilo in plesalo še pozno v noč. Posebnost korškega žegnanja ni le njegova idilična umestitev v gorski svet, ampak tudi to, da se ves denar, ki se zbere z žegnjanjem, nameni za vzdrževanje domače cerkve Svetega križa. To so leta 1860 začeli postavljati trije korški kmetje (Stern vulgo Plesnikar, Karničar vulgo Pristovnik in Smrtnik), katerih potomci še danes skrbijo zanjo.
Korško žegnanje se v današnji obliki prireja od leta 1992, njegov predhodnik pa je od postavitve cerkve dalje, leta 1861, cerkveno žegnanje, vendar tedaj še brez današnje družabnosti, brez glasbe in pogostitve. Korški farni svet je žegnanje v današnji obliki leta 1992 organiziral kot nabirko za sanacijo že precej dotrajane in obnove potrebne cerkve Svetega križa, ki se ji je posedlo ostrešje, obnove pa je bilo potrebno tudi obzidje. Danes je korška cerkev bela lepotica, ki na točno 1000m nadmorske višine kraljuje nad gorsko pokrajino okoli nje.
Več slik najdete tukaj: Povezava
