Koncert ŽePZ Rož pod lipo s slovenskimi narodnimi

Ženski pevski zbor Rož skupaj poje od leta 2012. Pevke so obudile tradicijo stilnih koncertov, ki jih je v Šentjakobu z mešanim zborom nekoč pri­pravljal legendarni zborovodja Lajko Milisavljevič (1943-2002). Leta 2014 so se pevke posvetile uspavankam sveta (Ajatutaja), leta 2017 pesmim o delu (Shiva šiva), leta 2021 pesmim o meji (Obmejne pesmi), leta 2025 pa ljubezni (Obrazi ljubezni). Na prvih dveh stilnih koncertih je pevke še vodil Primož Kerštanj, od leta 2018 pa je zborovodja Žiga Kert. Ta bo pevkam ŽePZ Rož dirigiral tudi v nedeljo, 21. junija, ko bodo pod lipo pred cerkvijo v Šentpetru oblikovale koncert, posvečen slovenski narodni in ljudski pesmi. »Na prejšnjih stilnih koncertih smo pele deloma nove pesmi, a tudi veliko tujih pesmi, ki jih tu nihče ne pozna, slovenskih pesmi pa je bilo bolj malo. Pri koncertu slovenskih narodnih so izziv narečja, saj ima res vsaka vas svoj glas, poleg tega so te pesmi praviloma štiriglasne, občinstvo pa jih večino že zelo dobro pozna, zaradi česar imam občutek, da bo publika prav na tem koncertu najbolj kritična,« izzive novega programa nagovori 61-letna pevka ŽePZ Rož Sonja Kolter iz Celovca, ki v zboru poje drugi sopran.

Pred poroko se je Sonja pisala Vavti. »Doraščala sem v Železni Kapli, kjer je oče, doma iz Šmihela, delal kot poslovodja Zadruge. Moja mama, ki ima danes 88 let in živi v Škocjanu, pa je bila doma iz Slovenjega Plajberka. Šest otrok nas je bilo pri hiši. V Kapli sta bila moja učitelja na ljudski šoli Toni in Leni Sticker iz Šentjakoba. Leni in Toni sta takrat vodila otroški zbor, v katerem sem začela peti kot otrok, danes pa z Leni  skupaj pojeva v ŽePZ Rož.« V Železni Kapli je Sonja do odhoda v Celovec na Slovensko gimnazijo igrala v tamburaški skupini, ki jo je takrat vodil Mirko Hajnžič (1905–1977), in plesala v pionirski folklorni skupini. »Zame, za mojo identiteto je to bilo res dobro,« se odraščanja v Železni Kapli spominja Sonja Kolter. »Z desetimi leti sem šla v gimnazijo in moji starši so v Škocjanu, tam, kjer zdaj živi mama, zgradili hišo za goste in tako smo otroci praktično celo poletje preživeli v Škocjanu. Onih deset mesecev sem bila pa v domu in tako sem z Železno Kaplo polagoma izgubila stik, saj pravzaprav že dolgo živim v Celovcu.« V Celovcu je Sonja pela v gimnazijskem zboru, kasneje, ko je že opravila ekonomsko maturo in se zaposlila pri Zvezi banki, pa je pela tudi v Koroškem partizanskem zboru. Tega je med leti 1980 in 1985 vodil glasbeni pedagog Branko Čepin. Sonja je zelo cenila stilne koncerte MePZ Rož z mednarodno kritičnim programom pod vodstvom Milisavljeviča. »Vedno me je zanimalo, da bi pri Rožu pela, ko sta bila otroka že malo starejša, sem se jim pa pridružila in skupaj z njimi odpela zadnji stilni koncert pod Lajkovim vodstvom, to je bil koncert Pesem zbledele zemlje.

V slovenskih narodnih in ljudskih pesmih ni veliko takih, iz katerih bi dihala ženska samozavest in odločnost, saj žene v preteklosti dejansko niso imele veliko pravic. Prav zaradi tega bi si Sonja Kolter za marsikatero slovensko ljudsko pesem želela sodobnejši aranžma in prepesnitev besedila. »Mnogo smo pevke razpravljale o tem, kako čudno  so ženske pogosto prikazane v teh pesmih. Resnično upam, da danes ženske nismo več tako naivne in vdane v usodo, kot so bile takrat, ko so te pesmi nastajale.« Poleg podobe slovenske ženske v narodni pesmi so bila tudi raznolika slovenska narečja velik izziv predvsem za nemško govoreče pevke. Sonja kot zgled tega, kako slovenske narodne in ljudske zvenijo v sodobni obdelavi, najprej navede zgoščenko Slovenija po svetu in benda Katalena ter Čompe, pa tudi priredbe narodnih izpod peresa Tonča Fei­niga. »Zelo všeč mi je bil tudi koncert Gala Gjurina in benda s programom Ljubke ljudske - pesmi o Slovenkah konec januarja v Selah. Rada imam in redno poslušam slovenske narodne pesmi tudi, ko jih izvaja Oktet Suha, s katerim sem tudi privatno povezana.«     

Najprej bodo v nedeljo pod lipo šest pesmi zapele pevke ŽePZ Rož, nato pa se jim bodo pridružili pevci nekdanjega Lajkovega mešanega zbora Rož. Vsega skupaj publiko čaka kakih dvanajst pesmi. »Zelo važno se mi zdi ohranjanje ljudskih pesmi, saj so naša nesnovna kulturna dediščina. Včasih jih je pač treba prikrojiti, kar pa ni vedno lahko,« še dodaja Sonja Kolter.