Celovec Občasnih jezikovnih napak naj se ne bojimo, jezik ni samo nevtralno sredstvo komunikacije, z njim se vzpostavijo tudi socialni odnosi, pravi jezikoslovka in komunikologinja Brigitta Busch.   

Kakšna je vloga odličnosti in kakšna je vloga sprejetosti in neobremenjenosti pri učenju jezikov, zlasti v jezikovno mešanih okoljih? To je bila ena izmed središčnih tem predavanja jezikoslovke in komunikologinje Brigitte Busch prejšnji ponedeljek na LŠ 24, bolje znani kot javni dvojezični ljudski šoli v Celovcu. Predavateljica je poudarila, da mora imeti komunikacija brez pritiska in strahu osrednji pomen, treba pa je biti tudi potrpežljiv in otrokom v jezikovno mešanih okoljih ali partnerstvih dovoliti, da med svojim razvojem preklapljajo med jeziki, kakor jih je volja.

Brigitta Busch je dolgo živela med člani kooperative Longo Mai pri Stoparju v Lobniku nad Železno Kaplo, kjer se je rojena Dunajčanka naučila slovenščine. Po študiju na celovški univerzi je danes zaposlena na oddelku za jezikoslovje Univerze na Dunaju. Je strokovnjakinja Sveta Evrope za Okvirno konvencijo za varstvo narodnih manjšin. Raziskuje soodvisnosti med migracijami, večjezičnostjo in travmatičnimi izkušnjami.

Kaj pravijo novejše znanstvene ugotovitve, kako najbolje posredovati jezik v mešanem zakonu ali v jezikovno mešanem okolju?

Brigitta Busch:Bistveno je, da odvzamemo v družbi močno prisotno poudarjanje enojezičnosti in perfektnega obvladovanje jezika. Treba je zagotoviti svobodo, da otroci v družini lahko komunicirajo brez strahu. In da niso pod pritiskom jezikovnih ideologij, ki za merilo določajo dominantni jezik.

Otroci naj torej govorijo tako, kakor se jim ravno zdi?

Treba jih je pustiti govoriti. To ne pomeni odpoved standardnemu jeziku ali narečju enega izmed staršev, temveč njegovo vključevanje. Resno pa je treba vzeti potrebo odraščajočega, da se preizkuša v jeziku.

Starši naj ne popravljajo, če otroci razvijejo nekakšno jezikovno mešanico, na primer med slovenščino in nemščino?

Ne, tega ne mislim. Smiselno in upravičeno je, da starši v družini uporabljajo jezikovno različico, ki jim je blizu in ki jo želijo dati naprej. Pomembno pa je, da upoštevamo in sprejmemo, če se otroci v določenem obdobju razvijajo drugače, kakor si to želimo. Pritisk v smer večinskega jezika in enojezičnosti je v družbi neznansko močen, zato je pomembno, da se mu upremo tudi tako, da starši ali stari starši uveljavimo tisto jezikovno podobo, v kateri se počutimo dobro.

Za preizkušen način pri posredovanju jezika v večjezičnem okolju velja pravilo ena oseba-en govorec. Starši torej ne smejo preskakovati med jeziki, ostanejo naj pri ciljnem jeziku. To pravilo še velja?

Ogledala sem si številne aktualne študije o družinskem jeziku in tudi mene je presenetilo, da v družinah, v katerih se odločijo za to načelo, načelo nikoli ni do črke izpolnjeno. Jezik namreč ni samo nevtralno sredstvo komunikacije, z jezikom se vzpostavijo tudi socialni odnosi. Pogosto igrajo vlogo družinsko-dinamični vidiki, zaradi katerih otroci uporabijo ta ali oni jezik in med njimi preklapljajo. Iz študij je po mojem mogoče tudi razbrati, da mora imeti komunikacija brez pritiska in strahu osrednji pomen. 

Načela ena oseba-en jezik se torej ni treba strogo držati?

Menim, da je dobra opora, ki pomaga uveljaviti prisotnost dvo- ali večjezičnosti v družini, treba pa jo je videti kot pomembno vodilo. A ne smemo pozabiti, da tega načela ne moremo izvajati strogo in to se v resnici tudi ne dogaja. 

Med predavanjem ste nagovorili tako imenovani jezikovni sram, ki je poznan tudi med koroškimi Slovenci, saj se njihova slovenščina praviloma razlikuje od standardnega slovenskega govora. Da bi si prizadevali za čim bolj standardno slovenščino – je to napačna pot?

Ne bi rekla, da je to napačna pot, vendar je slovenščina, ki jo govorimo na Koroškem, legitimna, povsem veljavna slovenščina, ki se pač v določenih ozirih razlikuje od slovenščine, ki jo govorijo v Ljubljani. Za tem je treba stati in to je treba priznati. 

In na tem graditi?

Mislim, da. Tudi sama sem se slovenščine naučila na Koroškem in doživljala pomisleke, da tukajšnja slovenščina ni čisto prava. Doživela pa sem pri marsikom tudi ponos na to koroško slovenščino. To priznati je pomembno. Seveda so prisotne izposojenke iz nemščine in čedalje bolj iz angleščine, to pa velja tudi za ljubljansko slovenščino. Tega naj se ne bi bali. Če pa najdemo boljše izraze, tudi prav. Toda zakaj ne bi med iskanjem boljšega izraza kdaj uporabili tudi izraza, ki nam je ravno pri roki.