Med temeljnimi načeli ob ustanovitvi Mohorjeve družbe leta 1851 je bila naloga, da bi »slovenski narod zalagala z dobrimi knjigami.« Pomembno vlogo pri tem poslanstvu ima vsakoletni knjižni dar. Koledar Mohorjeve družbe kot osrednji del knjižnega daru izhaja že od leta 1858 naprej in je s tem tudi zanimiv letopis za dogajanje med Slovenci nasploh in še posebej na Koroškem. Poleg vsakoletne večernice in Koledarja osrednji knjižni dar dopolnuje Pratika – odslej z novim urednikom Adrianom Kertom, ki je nasledil Franca Kattniga. Knjižni dar Mohorjeve za leto 2020 stane 37 evrov, dodane pa so tudi tokrat dopolnilne knjige. Knjižni dar je na voljo v slovenskih knjigarnah in pri poverjenikih Mohorjeve družbe.

Koledar spet prinaša raznolike prispevke o dogajanju med Slovenci na Koroškem, v Sloveniji in po svetu. Brati je mogoče o zgodovini in sedanjosti župnije Šmihel pri Pliberku, zgodovinar Hanzi Filipič je opisal dogajanje ob ustanovitvi Narodnega sveta koroških Slovencev, Marjan Kos piše o nastanku mej na Koroškem, Peter Wochesländer o pomenu samostana Innichen na današnjem Južnem Tirolskem za Karantanijo, Iztok Ilich pa o letu 2019, ki je bilo leto Valentina Vodnika. Tudi tokrat ne manjka zdravstvenih in številnih drugih tem, ženski lik v slovenski literaturi na Koroškem predstavlja Amina Majetiç, Marjan Wakounig daje kratek pregled nad avstrijskim davčnim in carinskim sistemom, Danijel Grafenauer pa piše o Korošcu Radoslavu Kušeju, pravniku in profesorju na ljubljanski univerzi ob njeni ustanovitvi leta 1919.

Pratika je koledar in skorajda leksikon v malem. Tudi letošnja ponuja poleg koledarskega dela panoramo raznolikega branja iz sveta kulture, duhovnosti, vere, družbe, literature, jezika, pomembnih dogodkov in obletnic v preteklem letu, zgodovine, pogleda k sosedom, zdravja – vse to začinjeno z zgodbami in fotografskimi utrinki.

Roman govori o času pred in med drugo svetovno vojno, ter o povojnem času. Glavna junakinja Gabriela se je med vojno zaljubila v italijanskega vojaka Pepina, s katerim sta se zaročila, obljubil ji je, da ji bo pisal in se po vojni vrnil po njo. Pisal ji je, a pisem ni nikoli dobila, ker jih je užaljena poštna uslužbenka zadržala. V prepričanju, da jo je njen izvoljenec pozabil, se je spustila v zakon, ki to sploh ni bil, in preživela smrt moža in sina. Pri svojih 70. letih je izvedela za pisma in šla v Italijo iskat svojega Pepina.